Torek, Marec 19, 2024
A- A A+

O Ščuki - Esox lucius

V raznih knjigah in revijah je mogoče zaslediti članke in fotografije kapitalnih ščuk, ujetih tako pri nas kot tudi drugod, pa vendar se o tej družini (Esocidae), ki zajema pet vrst ščuk drugače piše razmeroma malo. Navadna ščuka (Esox lucius) je poleg sulca in soma ena največjih sladkovodnih rib plenilk. Na njihovo plenilsko naravo lahko sklepamo že iz zgradbe telesa.
V raznih knjigah in revijah je mogoče zaslediti članke in fotografije kapitalnih ščuk, ujetih tako pri nas kot tudi drugod, pa vendar se o tej družini (Esocidae), ki zajema pet vrst ščuk drugače piše razmeroma malo.
Navadna ščuka (Esox lucius) je poleg sulca in soma ena največjih sladkovodnih rib plenilk. Na njihovo plenilsko naravo lahko sklepamo že iz zgradbe telesa. Imajo dolgo telo z razmeroma veliko glavo, ki lahko zavzema do ene tretjine telesne dolžine. Gobec spominja na račji kljun in je poln tankih, ostrih, nazaj upognjenih zob. Hrbtna plavut je pomaknjena nazaj k repu, skupaj s katerim tvori odličen gibalni aparat, ki ščuki omogoča bliskovit napad, pogostokrat iz zasede. Poleg že omenjenih anatomskih posebnosti pa ima ščuka še tigrasto zelenkasto pigmentacijo, ki ji omogoča odlično kamuflažo.
Poleg navadne ščuke ( Esox lucius), ki je razširjena po večjem delu Evrope, v severnem delu ZDA in Kanade ter tudi v zahodnjem delu nekdanje Sovjetske zveze v to družino spadajo še: ameriška ščuka, podvrsta travna ščuka, črna ščuka in muskalung ali musky.
Samci dosežejo velikost okoli 40 cm pri starosti dveh do treh let. Takrat tehtajo približno pol kilograma in so tudi že spolno zreli. Samice so spolno zrele pri treh do petih letih, takrat dosežejo dolžino med 40 in 55 cm. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da samice rastejo hitreje od samcev oziroma so v isti starosti večje od samcev.
Ščuka zraste prek enega metra in preseže težo petnajstih kilogramov. Seveda pa se teža posameznih primerkov razlikuje. Nekatere ščuke so vitke, posledično lažje, druge pa debelejše in težje, predvsem se teža razlikuje pri večjih primerkih in lahko predstavlja pri ščukah ki presegajo 100cm kar nekaj kilogramov. Na težo vpliva poleg spola predvsem življensko okolje posameznega primerka. Seveda pa lahko tudi v isti reki najdemo posamezne primerke, ki potrjujejo pravilo. V literaturi sem zasledil podatek, da je največja ujeta ščuka merila 137 cm in tehtala več kot 28 kg.
Poleg same velikosti in teže pa je zanimiva tudi starost ščuk, saj dočakajo tudi več kot 25 let, seveda v zdravem okolju.
Ščuka se drsti med februarjem in majem. Tako kot pri drugih vrstah rib je drst odvisna tudi od temperature vode. Samice odlagajo ikre med vodno rastlinje, samici ponavadi sledi samec, ki ikre oplodi. Večje ščuke lahko odložijo tudi 35.000 iker na kg telesne mase, kar pomeni, da izleže 15 kg težka ščuka okoli 525.000 iker, vendar lahko v literaturi zasledimo tudi drugačne podatke.
Ob uspešni izvalitvi in preživetem prvem letu se ščuka že prehranjuje z manjšimi ribicami. Pogosto se zgodi da prevelik apetit te plenilke povzroči napad na ribo, ki ji je po velikosti podobna. Ščuka je po svoji naravi tudi kanibal, to pomeni da napade tudi predstavnike svoje vrste. To lastnost so izkoristili tudi izdelovalci vab. V trgovinah se da zaslediti vse mogoče vrste vab z značilnim vzorcem ščuke.
Ščuka se večino svojega življenja zadržuje na enem mestu, to je na določenem delu reke. Večje se največkrat zadržujejo v globinah, vendar to ni pravilo. Običajno se ščuke zadržujejo na mestih, ki jim omogočajo kritje ter napad in obenem predstavljajo odlično skrivališče. To razne ovire, drevje, potopljena drevesa, trava, skale, mesta ob brežini, kjer je voda razmeroma globoka in je dovolj rastlinja ali vejevja, v katerega se lahko skrije in čaka priložnost za napad. Na dobrem mestu skoraj vedno ujamemo ščuko, saj tako mesto hitro zasede nova.
Pogosto si izbere v jati rib napočasnejšo ali ranjeno ribico. Na ta način opravljajo ščuke naravno selekcijo, saj izločajo šibkejše ter bolne predstavnike drugih ribjih vrst. Poleg rib se na ščukinem jedilniku znajdejo tudi druge živali, ki živijo ob vodi ali se občasno ob njej zadržujejo. To so žabe, vodni glodalci, kače in vodni ptiči (predvsem manjše race).
Ščuka plen ponavadi zagrabi na sredini (manjša možnost da plen zgreši, oziroma da le-ta uide). Ponavadi ujeti plen nekajkrat otrese, nato pa si ga obrne tako, da ga lahko požre z glavo naprej. V predelu škrg ima posebej oblikovane škržne trne, ki manjšim ribicam onemogočajo da bi pobegnile skozi škržne poklopce.
Pri prijemanju ujete ščuke se je torej potrebno poleg ostrih zob izogibati tudi prijemanja v področju škrg. Pri lovu s čolna je najprimernejše orodje podmetalka, v katero jo lahko ponavadi brez težav zajamemo. Pri lovu z brega pa nas podmetalka pogosto ovira in namesto nje uporabljamo gaf, to je priprava z zakrivljeno kljuko in teleskopskim ročajem. Poleg teh dveh priprav je pri lovu na ščuko obvezna uporaba klešč ali peana, ki nam služita za odpenjanje vabe iz gobca in s pomočjo katerih se izognemo ostrim zobem. Kljub temu pa velja biti pri tem opravilu zelo previden. Nekateri ribiči pa se poslužujejo v »težjih primerih« tudi odpirača za čeljusti, ki ribi onemogoča zapreti gobec, vendar je ta priprava manj »humana«. Če nameravamo ščuko spustiti, potem z ribo ravnamo kar se da obzirno in jo v najkrajšem možnem času vrnemo nazaj v vodo.
Seveda pa tako kot pri lovu drugih vrst rib velja tudi pri lovu na ščuko pravilo, da je treba za uspešen ribolov poznati prehranjevalne navade, obnašanje in način življenja ribe, ki jo lovimo. Izkušnje se nabirajo s številom ribolovnih – ščukarskih dni. Poleg znanja je potrebno imeti za uspešen ribolov tudi kanček sreče, pa seveda tudi primerno opremo. Z izbiro ustrezne opreme, predvsem primerne vabe, povečamo možnost za ulov. Če se prvič odločamo za nakup opreme za lov ščuke, je najbolje povprašati za nasvet izkušenega ribiča – ščukarja ali obiskati dobro založeno ribiško trgovino in se z vprašanji obrniti na prodajalca prodajalca. Pa dober prijem!