Torek, Marec 19, 2024
A- A A+

Ščuka - kratek vodnik za začetnike in stare borce

Vodnik - ScukaSpomnim se, pred 20 leti sem začel loviti ribe. Moj cilj je bil ujeti ribo, kakršnokoli, samo da je bila riba. Nikogar nisem poznal, ki bi se ukvarjal s to dejavnostjo, tako da sem poskušal ujeti ribo na kakršenkoli bolj, predvsem pa manj uspešen način. Prebiral sem knjige, hodil k vodi preizkuševat nove načine, vendar uspeha kar ni in ni bilo. Po dolgem času in ne vem koliko neuspešnih ribolovih sem končno ujel svojo prvo sladkovodno ribo. Rdečeperka, lepa, velika, težka okrog pol kilograma. To je bil tisti pravi zagon. Še bolj sem se posvetil ribolovu in znanosti pripravljanja vab, ki pa so več ali manj vse vsebovale kruh in mogoče še kakšen dodatek. Prijemale so predvsem rdečeperke, zgleda, da so le one nekako prebavljale mojo kuhinjo. Spomnim se, ko smo prvič kupili mojo prvo pravo ribiško vabo. Mislim, da je bila znamke La Sirene. Niti ni pomembno, uspeh se zaradi nje ni prav nič povečal. Po dolgem času mi je nekako uspelo ujeti prvega klena. Lep, celih 28cm je imel. Po tem dnevu, mi je ribolov nekako stekel. Nič več mi ni bil cilj samo ujeti ribo, cilj mi je bil ujeti čim več rib. Pri tem sem spet bil bolj ali manj uspešen. Vse dokler si nisem zaželel ujeti ščuko. Ščuka, ta misteriozna riba.

Popolnoma nov način ribolova, kot sem ga poznal do sedaj. Pa tako narobe sem se ga lotil. Spet je sledilo prebiranje knjig, ne samo prebiranje, prav preučevanje literature. Kupovanje najcenejših blestivk, ter sem pa tja kakšen vobler. Lov s predebelim laksom, saj je bilo vab škoda. Vabe sem navijal s preveliko hitrostjo, saj sem mislil, da če se blestivke vrtijo tako na široko, kot se pri počasni vleki, da jih ščuka ne bo napadla, saj nima tako velikega gobca. Navijal sem jih tako hitro, da se je list vrtel tik ob svoji osi in ščuka ga niti z raketnim pogonom ne bi mogla ujeti. Potem sem po nekaj letih neuspešnega vijačenja končno kupil blestivko znamke Balzer, velikost 1, z rdečim repkom in zlato rdečim listom. Ravno prav velik se mi je zdel. Nekaj dni kasneje smo se s prijateljem in bratom odločili, da gremo na ribolov na Cerkniško jezero. Vstali smo že zelo zgodaj in se odpravili z vlakom iz Postojne do Rakeka. Od Rakeka smo štopali in po dolgem času nam je ustavil prijazen možakar in nas odpeljal do Cerknice. Peš smo se s svojo ropotijo odpravili do Cerkniškega jezera. Še prej smo se v vasi Dolenje jezero ustavili v eni izmed zadnjih hiš, kjer smo kupili ribiško dovolilnico. Starejša gospa nas je prijazno opozorila, da je jezero polno, vendar brez smisla. Tako dolge poti pa že nismo delali zaman. Kupili smo karte za lov ostriža. Ko pridemo do jezera, je bilo to polno do roba. Spravili smo se v en čoln, ki je bil privezan ob mostu pri Goričici. Še sreča, da je bilo tam ogromno ostrižev. Začeli smo jih loviti. Ker je bilo sredi tedna, ni bilo nikogar drugega na jezeru. Mogoče tudi zaradi prepolnega vodostaja. Celo popoldne smo uživali v lovu ostriža, ko zagledam ščuko. Takšno majhno okrog 20cm. Moram jo ujeti. Namontiram svojo malo blestivko, ki sem jo kupil nekaj dni nazaj in vržem. Navijam prehitro in ščuka niti ne trzne ko ji pripeljem vabo mimo glave. Z vsakim metom, vlečem počasneje. Končno napade… in zgreši. Pa še počasneje in še enkrat, še počasneje, končno ji uspe prijeti. Moja prva ščuka. Danes je moj dan… Vržem še enkrat in nekje iz nič se iz trave pojavi ogromna ščuka, ki napade moj srečni meps. Dobim jo ven in se sesedem v čoln, kolena se tresejo in me ne zdržijo več pokonci, sledijo meritve, celih 42 centimetrov. To pa je prava riba, moja druga ščuka in največja riba do sedaj, ta dan sem spoznal kakšne ribe želim loviti,… Tega je že 15 let.

Pred vami je kratek vodič za uspešnejši lov ščuke, namenjen je predvsem začetnikom, kateri se velikokrat nimajo na koga obrniti, pa tudi kak stari maček bo našel kakšno zanimivost v njem.

ŠČUKA
Esox lucius


LASTNOSTI
Ščuka ima podolgovato valjasto telo, z veliko glavo z dolgim, račjemu kljunu podobnimi usti.
Usta so polna nazaj usmerjenih ostrih zob. Imajo bolje izostrena čutila, ki so namenjena lovu, poleg tega pa imajo še izvrsten kamuflažni vzorec. Le ta je v različnih barvnih odtenkih, odvisno pač od okolja v katerem živijo. Od sivozelenih, zelenih pa vse tja do rjavih odtenkov jih bomo našli, njeno telo pa je posuto s pikami, ki so lahko bele, sive ali rumenkaste barve. Samice so večje od samcev in po pravilih so ščuke, ki dosežejo več kot 4,5kg teže ženskega spola, samci težji od 6kg so redki.



Na tej sliki lahko vidimo različno pigmentacijo ščuk, ujetih v različnih vodnih okoljih.

 


OD LARVE DO "MAME"
Ko se mladice izležejo, merijo v dolžino le 6-8mm v roku enega meseca pa lahko zrastejo do 15cm.

Starost 1 leto cca 35cm cca 0,25kg
2 leti cca 45-50cm cca 0,8kg
3 leta cca 60cm cca 1,5kg
4 leta cca 70cm cca 2,5kg
5 let cca 80cm cca 4kg
10 let cca 100-105cm cca 8kg
Iz teh podatkov je razvidno, da ščuka najhitreje raste prve tri leta, vse dokler spolno ne dozori.
Nato se njena rast upočasni.

ŽIVLJENJSKE NAVADE



Ščuka živi samotarsko življenje. Potrpežljivo se skriva med vodnim rastlinjem, pod grmovjem, v koreninah, pod previsi,… kjer potrpežljivo preži na svoj plen. Njena barva pa ji omogoča izvrstno kamuflažo. Ko priplava morebitni plen dovolj blizu in kaže znake za zanesljiv ulov, ščuka napade iz zasede. Zaradi pozicije hrbtne in predrepne plavuti, ki so postavljene v bližino repa, lahko razvije veliko hitrost, žal pa ji takšna razporeditev plavuti ne omogoča hitre menjave smeri, zato včasih tudi zgreši svoj plen.

PREHRANJEVANJE
Ščuka je primer vrhunskega predatorja. Njena oblika telesa je narejena do popolnosti za plenjenje rib in ostalih manjših vodnih in obvodnih živali. Ima podolgovat gobec, močne čeljusti, in usta polna ostrih zob. Oči so usmerjene naprej, postavitev njenih plavuti, pa ji omogoča doseganje zelo velikih hitrosti.



Barva telesa ji omogoča odlično zlivanje z vodnim rastlinjem, kar ji pripomore k efektivnemu izvajanju lova iz zasede. Svoj plen zaznava preko več čutil, med najpomembnejše pa sodijo oči in pobočnica, s katero zaznava tresljaje, sledijo jima sluh , olfaktorni organ (za zaznavo vonja). Vsa čutila so izjemno prilagojena zaznavanju plena in celo slepa ščuka nima posebnih težav pri zaznavi plena.



Po izvalitvi se mladice ščuk prehranjujejo z zooplanktonom, kasneje pa z ličinkami žuželk. Šele kadar dosežejo dolžino 4-8cm se začnejo prehranjevati z ribami.

Ščuke so oportunistični plenilci, prehranjujejo se z živalmi, ki so najpogostejše in ki jih je najlažje ujeti. V večini voda so to lokalne jate manjših rib (rdečeperke, zelenike, rdečeoke,…) Neredko pa se na njenem jedilniku znajdejo tudi žabe, manjše vodne ptice, vodne kače, manjši sesalci, ki želijo prečkati vodo s plavanjem.



Ščuka lahko poje plen v velikosti 2/3 njenega telesa, neredko pa se zgodi, da napade večji plen in se z njim zaduši. Zaradi plenjenja poškodovanih, bolnih in redkeje tudi mrtvih rib predstavlja pomemben člen v ekosistemu za vzdrževanje zdrave ribje populacije.

Ščuke so zelo prilagodljive kar se jedilnika tiče. Ta je odvisen predvsem od tega kaj je na voljo. Kot je že bilo omenjeno, je kanibalizem pri ščukah zelo pogost.

Na tej sliki lahko vidimo potočnega raka, ki ga je imela ščuka v želodcu.



Za takšnega plenilca je ključnega pomena izbira najboljšega plena, ki je v dani situaciji na voljo, to je plen, s katerim plenilec pridobi največ energije. Temu se reče optimalno iskanje hrane, izbira plena za pridobitev največje možne energije in hkrati čim manjša poraba energije med hranjenjem.
Optimalno prehranjevanje v realnosti gre lahko precej v skrajnost, kjer raznolikost plena in njegova velikost lahko odstopa od tega čemur bi lahko rekli optimalno. To je predvsem posledica raznolikosti voda, ker vsako vodno okolje predstavlja za ščuko drugačne razmere. Na to odstopanje vpliva tudi prisotnost drugih vrst plenilcev v njenem vodnem okolju in kakšno nevarnost predstavljajo.
Čeprav so ščuke priložnostni plenilci, je velikost plena omejena. Optimalna velikost plena za ščuko je med tretjino dolžine njenega telesa in polovico dolžine njenega telesa. Sicer ščuka napade tudi večji plen od dveh tretjin njenega telesa, vendar se takšna situacija pogosto konča s smrtjo plenilca in plena.
Vemo, da ščuke jedo velike živali in prijemajo na velike vabe , vendar »veliko« ni nujno, da je prava izbira. Področje velikosti plena je precej široko in vključuje tudi presenetljivo majhne primerke.

Na tej sliki vidimo ščuko, ki je prijela na vsega skupaj 5cm veliko vabo.



ŽIVLJENSKO OKOLJE
Ščuke so razširjene v Aziji, Severni Ameriki in Evropi. Po večini naseljujejo toplejše vode, včasih pa jih najdemo tudi v hladnejših salmonidnih predelih voda. Najpogosteje jo najdemo v počasi tekočih rekah, mrtvicah, jezerih. Manjše ščuke preživijo večino svojega časa v plitvinah, večje ščuke (70 cm in več) bomo v pomladnih mesecih sicer našli v plitvinah v obrežnem rastlinju, vendar ko se temperatura vode dvigne, se večje ščuke umaknejo v globine.

RAZMNOŽEVANJE
Samci spolno dozorijo pri dveh do treh letih, samice pa pri treh do štirih letih.
Samica ščuke lahko proizvede ogromno število iker. Recimo 10kg težka ščuka lahko proizvede 200000 iker. Samice nosijo v sebi ikre na določeni stopnji razvoja skoraj celo leto. Razvoj iker se začne v poletnih mesecih in traja vse do spomladanske drsti. Skozi zimo vse do pomladi se ikre večajo zaradi absorbiranja vode. Začetek drsti je odvisen od različnih dejavnikov, med drugim temperature vode katera mora biti med 8 in 12 °C. Samci običajno pridejo na drstišča pred samicami. Na drstiščih izberejo plitvejše predele bogate z vodnim rastlinjem kjer samice lahko odložijo ikre. Na sliki lahko vidimo tipična drstišča za ščuko.

Na sliki lahko vidimo tipična drstišča za ščuko.


Velikokrat se dogaja, da si ščuke izberejo določeno drstišče na katerega se vračajo leto za letom.
Včasih se zgodi, da se tudi mlade ščuke drstijo na istih drstiščih kot njihove predhodnice.
Samice včasih ne odložijo iker, na to običajno vpliva nihanje vode in pomladansko nihanje temperatur. Ker ščuke ne zmorejo absorbirati iker, katere lahko dosežejo tudi 20% njihove teže, se pogosto zgodi da do začetka poletja umrejo.

Mladice se iz oplojenih iker izležejo po cca 25 dneh, preživetje teh mladic pa je zelo nizko. Iz cca 1000000 iker preživi do enega leta približno 200 ščuk, 50 jih preživi nekje do dveh let in približno 40 do treh let, pol manj do štirih let in samo cca 10 ščuk do petih let. Veličina populacije ščuke je najbolj odvisna od preživetja v mlajših fazah življenjskega cikla in ne toliko od doseganja velikih starosti oziroma ne toliko od števila drsti, ki jih opravi posamezna ščuka. Za smrtnost mladic sta največja krivca plenjenje in lakota. Zaradi kanibalizma pride tudi do 80% izgube mladic.

Na sliki so vidne posledice kanibalizma med ščukami, ta je imela srečo…



ŽIVLJENSKA DOBA
Običajna življenjska doba ščuke je med 12 in 15 let, ko se tudi njena rast ustavi. Čeprav so opažanja ribičev pokazala, da ne umrejo vse ščuke ko prenehajo rasti. Vemo da nekatere preživijo celo 20 in več let. Samice običajno živijo dlje od samcev in kot je že bilo omenjeno, dosežejo večje velikosti.

OGROŽENOST
Populacija ščuk upada zaradi preurejevanj jezer, poglabljanja rečnih strug, zaradi gradnje poplavnih zidov, evtrofikacije, ki jo povzroča povečan vnos hranil in gnojil v vodo,… Razlogi za upad populacije niso vedno znani, vendar se najpogosteje za krivca izkažejo okoljske spremembe.



Vpliv na motnje med ravnotežjem med plenilcem in plenom ima tudi človek, ki velikokrat iz vodnega okolja izloči ščuke v zmoti, da bo na nek način izboljšal svoje ribolovne revirje.

Onesnaženje vode ni vedno vidno s prostim očesom, kvalitete vode ne moremo vedno določiti samo s pomočjo naših čutov. Nekatere nevarne snovi, kot so na primer ostanki pesticidov, je celo z najnatančnejšimi laboratorijskimi metodami težko opaziti.



Evtrofikacija je postala eden glavnih virov onesnaževanja v Evropi. Zaradi kmetijskega onesnaževanja (gnojenje) in različnih odplak, se poveča količina hranil v vodi. Visoka vsebnost hranil lahko resno vpliva na spremembe rastlinskih in živalskih vrst v vodotoku. Voda obogatena z nutrienti pospeši razvoj alg, kar pa poveča motnost vode, le to pa poslabša življenske pogoje za ribe. Ribe, ki potrebujejo vizualno čisto vodo, izginejo (salmonidi), zamenjajo jih ciprinidi, ki so prilagojeni za motne vode. Glavna povzročitelja evtrofikacije sta fosfor in dušik. Na sliki si lahko ogledamo kako izgleda evtrofikacija v naravi.


V zadnjem času, so se zaradi človekovih posegov v naravo pojavile pretirane populacije ribojedih ptic. Le te migrirajo v okolja, kjer je dostopnost hrane lažja. Naj si bo to zaradi pretiranih vlaganj, čiščenja obrežnega grmovja in vodnih rastlin, podiranja obvodnih dreves,… Tudi ta dejavnik ima na nekaterih vodah močan vpliv na populacijo rib, med drugim tudi ščuke.


Kljub temu, da so čaplje po naravi samotarske ptice, se lahko v določenih okoliščinah zbirajo na kupu v večjem številu.
Suša je še eden od vedno pogostejših dejavnikov, ki ima močan vpliv na populacijo ščuke, vse prevečkrat se zgodi, da ostanejo drstišča ščuk v času drsti na suhem, ali še huje, da voda upade, po opravljeni drsti in ikre ostanejo na suhem.


To pomeni vsaj eno izgubljeno generacijo, kar ima dolgoročne posledice pri populaciji ščuk.
Zimske suše imajo tudi močne posledice na ribji populaciji, saj so vodne površine zamrznjene in ko voda pod ledom pade, led stisne ribe ali pa pokrije kotanje v katere so se zavlekle ribe, kjer s časom zaradi usihanja vode prav tako poginejo. Pomladanske posledice si lahko ogledamo na naslednjih slikah.





RAVNANJE Z UJETO ŠČUKO
Z ujeto ščuko je treba ravnati zelo previdno, ko jo damo iz vode, saj njena telesna struktura ne more podpirati njene telesne teže brez vzgona vode. Če je le možno, jo odpnimo že v vodi in pazimo na njene ostre zobe.



OPREMA
Vsak način ribolova vsebuje svojevrstno opremo. Preden se odpravimo za vodo, moramo vedeti kakšno opremo moramo imeti s seboj za čimlažje izvajanje ribolova na določeno ribjo vrsto. V nadaljevanju bomo spoznali vso potrebno opremo za uspešen lov ščuke.



RIBIŠKA PALICA
Poznamo več vrst ribiških palic. Vsaka ima svojo namembnost. Za lov ščuk pridejo v poštev težje muharske palice (najmanj AFTMA #7) v kolikor se odločimo, da jih bomo lovili na tehniko muharjenja ali pa klasične palice namenjene vijačenju ter t.i. baitcast palice. V nadaljevanju bomo sicer najbolje spoznali tehniko vijačenja in temu primerno opremo, ker je tudi meni najbližja.

Palice za vijačenje (“spin palice”) so po večini dvodelne in krajše od 3,6m oz 12ft če uporabljamo angleške mere, najbolj univerzalna dolžina pa je 2,7m. Izmetna teža palic namenjenih za lov ščuke je običajno 20-60g. Palice pa se ne delijo samo po izmetni teži ampak tudi po akciji. Običajno so razdeljene v tri razrede.

Palice s hitro akcijo imajo gibljiv samo vrhnji del palice. Njivova prednost je v tem, da lažje uspešno zapnemo ribo, saj jo lahko hitreje in močneje zategnemo v primerjavi z ostalimi palicami. Slaba lastnost teh palic pa je, da so precej bolj lomljive glede na ostale palice.
Na sliki je to palica pod številko 1.

Sledijo palice s srednjo akcijo. Pri njih je gibljiva približno polovica palice. So neka kompenzacija med hitrimi in paraboličnimi palicami. So bolj prožne od hitrih palic, kar pomeni da niso toliko lomljive, hkrati pa nam omogočajo lažje zapenjanje kot palice s počasno akcijo oz parabolično akcijo. Na sliki je to palica pod številko 2.

Palice s parabolično oz počasno akcijo so najbolj trpežne od vseh palic. Palica je gibljiva po celotni dolžini. Slaba lastnost pa je ravno v večjem številu zgrešenih zategov.
Na sliki je to palica pod številko 3.



KOLESCE
Pri vijačenju se v večini uporabljajo namenska kolesca s prednjo zavoro. Le ta se bolje obnese kot zavora zadaj, saj ima večje zavorne ploščice in s tem natančnejšo in kvalitetnejšo zavoro. Kolesce za vijačenje mora biti dovolj vzdržljivo, saj je obremenjeno ves čas ribolova, če že z drugim ne, je obremenjeno vsaj z navijanjem vabe. Velikost kolesc se po japonskih merilih giblje nekje med 2500 in 4000. Izbira je vsekakor na strani ribiča, omeniti pa velja, da z velikostjo kolesca raste tudi teža. V celodnevnih ribolovih pa postanejo razlike v teži zelo pomemben faktor. Čeprav se nam na začetku zdijo zanemarljive.



LAKSI IN VRVICE
Laks ali pletena vrvica? Večna dilema. Laksi so resda cenejši, vendar po drugi strani nam ne omogočajo takšnega občutka pri ribi in zaradi manjših nosilnosti izgubimo več zapetih vab. Če se odločimo za močnejše lakse, debelina hitro naraste, kar pa skrajša mete. po drugi strani je pletena vrvica slaba izbira za lov v hladnih mesecih, ker nam zmrzuje. Moje priporočilo je, pletenica v toplejših mesecih in laks v hladnejših. Kljub nekoliko višji ceni pletenice, se nam bo le ta obrestovala pri reševanju zapetih vab, pa tudi kontakt z ribo je zaradi togosti boljši. Na trgu je veliko število pletenic različnih znamk in kvalitet. Meni osebno se je najbolje do sedaj obnesla glede na razmerje cena in kvaliteta pletenica znamke Power PRO. Ta je narejena iz štirih niti. V zadnjem času pa se na trgu dobijo tudi vrvice iz osmih niti, katere naj bi bile boljše in nekoliko dražje. Sam pa jih nisem še preizkusil.


PREDVRVICA
Zaradi ostrih zob, potrebujemo pri lovu ščuke ustrezno predvrvico. Najbolj razširjene in najbolj zanesljive so še vedno predvrvice iz kovin. Naj bo to jeklo, wolfram, titan,... Kovinske predvrvice se med seboj razlikujejo tako po ceni, kot po kvaliteti. Najcenejše so navadne jeklene predvrvice, vendar se kaj kmalu zvijejo in začnejo kvarit akcijo umetnih vab. Boljša izvedba so predvrvice iz titana ali wolframa, ki naj bi se manj zvijale, vendar imajo tudi precej višjo ceno, tudi do 10X višjo ceno. Seveda je kvliteta kovinskih predvrvic odvisna tudi od debeline in števila niti. Tanjše kot so niti manj se vrvica zvija, vendar je cena takšnih vrvic višja. Predvrvice lahko kupimo že narejene, ali pa si le te delamo sami. Najpogostejša načina domače izdelave sta s segrevanjem plastike na vozliščih predvrvice ali pa s kovičenjem koncev predvrvic. Pri načinu s segrevanjem vozlišča moramo kupiti ustrezno temu namenjeno jekleno vrvico. Odrežemo primerno dolžino, jo damo skozi vrtilko in namotamo, vozel pa z vžigalnikom segrejemo, da se plastika zlije s katero je prevlečena vrvica, zlije skupaj. Pri načinu s kovičenjem je postopek podoben, le da namesto segrevanja, uporabimo posebne tulce, skozi katere napeljemo jeklenico in jih nato z namenskimi kleščami stisnemo.



Na tržišču so tudi predvrvice iz kevlarja. Kevlar je material, ki se uporablja za izdelavo neprebojnih jopičev. Vrvica je sestavljena iz ogromnega števila čisto tankih niti. Na ščukinih zobeh naj se ne bi pretrgal ravno zaradi slednje lastnosti, vendar se na njih poškoduje in ga je potrebno menjavati. Sam sem ga uporabljal vrsto let brez problemov, vendar je po mojem mnenju še vedno premalo zanesljiv za uporabo


Nekateri uporabljajo tudi predvrvice iz fluorocarbona. Pomembna lastnost tega materiala je, da je v vodi neviden, saj ima enak lomni količnik kot voda in zelo trd. Je pa od vseh, najmanj zanesljiva izbira. Uporaba takšne predvrvice je varianta “bolje kot nič”. Uporaba je razumljiva, ko na način vijačenja lovimo v čistih vodah druge roparice, ki so bolj občutljive na predvrvico in obstaja možnost prijema ščuke. V kolikor pa je ciljna riba prav ščuka, potem priporočam uporabo kovinskih predvrvic.


Primerna oprema je nujna, ker v kolikor pride zaradi naše malomarnosti do pretrganja predvrvice ali glavne vrvice, lahko ščuka zaradi naše vabe pogine. Večina vab je opremljena z enim ali več trojčki. Le ti se lahko zapičijo v spodnjo in zgornjo čeljust hkrati ter ščuki onemogočijo prehranjevanje. Zato še enkrat poudarjam, v ribolov se spuščajte samo s primerno opremo.

VRTILKE IN KARABINI
Pri rotirajočih vabah (do njih pridemo v nadaljevanju) je pomemben del opreme tudi vrtilka. Le ta nam omogoča da se vaba nemoteno vrti in nam pri tem ne zvija glavne vrvice. V kolikor lovimo brez nje, se nam bo kmalu začela glavna vrvica vozlati in ribolov se bo prelevil v precej stresno odgajanje.

Za ribolov z voblerji in podobnimi vabami, ki ne rotirajo, je zaradi boljšega vodenja primernejši karabin brez vrtilke. Sicer ni nujen del opreme, vendar nam omogoča lažje in hitrejše menjavanje vab. Kar nam olajša ribolov.



UMETNE VABE
Prišli smo do dela, ki nam poraja največ vprašanj. Katera je najboljša? Kdaj katero uporabiti? Katero barvo? …?
Poizkusil vam bom predstaviti umetne vabe nasplošno in vam obenem odgovoriti na čimveč vprašanj. Kot prvo naj omenim, da ne obstaja najboljša vaba. Najboljše bodo tiste vabe, s katerimi boste največ lovili. Na trgu je kar nekaj znamk, ki so bolj ali manj kvalitetne, vendar če potegnemo črto se po lovnosti ne razlikujejo bistveno. Pomembno je, da uporabljamo priznane znamke zaradi same kvalitete izdelave in kolikor toliko zanesljivega delovanja ko so v vodi. Sam uporabljam voblerje od Rapale, blestivke in žlice od Meppsa, silikonske vabe od Orke, posledično bo tudi poudarek bolj na teh vabah. Izbira znamk in modelov je na koncu prepuščena vam. Izberite kar vam najbolj ustreza. Vabe v grobem delimo na plavajoče, lebdeče in toneče. V nadaljevanju bodo opisane tudi njihove lastnosti.

Vabe bom razdelil na voblerje, kovinske vabe in silikonske vabe. Opisane bodo nekako po vrsti glede na globino, ki jo dosegajo.

POVRŠINSKE VABE
Kot že ime samo pove, so površinske vabe namenjene lovu na površini. Najbolje se obnesejo v toplejših mesecih, ko je riba (plen) bolj aktivna pod površino in jim posledično sledijo tudi predatorji. Površinske vabe so uporabne tudi takrat, ko se vodno rastlinje nahaja tik pod gladino, in bi z vsako globlje tonečo vabo zapeli v rastlinje.

Med najbolj poznane površinske vabe spadajo zagotovo poperji, sledijo jim wtd izvedbe vab in pa pod površinski modeli, ki plavajo tik pod gladino, nekaj centimetrov globoko.

Poperji so vabe, ki jih vodimo s kratkimi potegi, ki povzročijo nenadno potopitev vabe in zaradi oblike žličke ustvari zvok podoben tistemu, ko riba pobere hrano s površine (pop). Ravno ta zvok, pa privabi roparje, ki oprezajo za neprevidnim plenom.





WTD je kratica za walk the dog, te vabe vodimo s kratkim zategovanjem in hkratnem navijanju vrvice. Vaba pa bo cikcakala po površini vode.



Podpovršinski modeli vab so v bistvi lebdeče izvedbe WTD voblerjev, vodijo se na enak način, le da so te nekaj centimetrov pod vodo. Pomemben podatek je, da ščuka velikokrat zgreši površinsko vabo, še posebej manjše ščuke, medtem, ko večje ščuke 70cm+ po večini uspešno zadanejo.

VOBLERJI ZA LOV V GLOBINI MED 1 - 2m

V tem razredu najdemo kar nekaj različnih modelov voblerjev, je nekako najbolj zastopan razred. Sem spadajo Rapalini modeli Original, Countdown, X-Rap,... Vsi imajo zelo podobno žličko spredaj in glede na izgled, velikost in kot žličke, lahko ocenimo globino, ki jo ta vaba dosega, tudi če le te ne poznamo. Na sliki vidimo različne velikosti in postavitve žličk, voblerji pa so namenjeni lovu v različnih globinah.


Rapala original je prvi model, ki ga je ustvaril Lauri Rapala. Ustanovitelj podjetja Rapala. Je plavajoč in izjemno loven model. Ima tudi najdaljšo dobo na tržišču, kar pomeni, da je tudi najbolj preizkušen model. Vodimo ga na različne načine, lahko samo navijamo, lahko ga vodimo s trzljaji enakomerno ali še bolje, neenakomerno.



Countdown je v bistvi toneči model Rapale Original. Kot že ime pove, lahko štejemo sekunde in izračunamo na kateri globini naj bi bila vaba. Potaplja se s hitrostjo cca 30cm na sekundo.



X-Rap je lebdeči model. Po mojem mnenju eden izmed boljših Rapalinih modelov. V sebi ima kroglice s katerimi ustvarjamo zvok pri vodenju vabe. Le ta pa še dodatno vzpodbudi pozornost roparic. Vodimo ga s kratkimi zategi in navijanjem, ter kratkimi pavzami med navijanjem.


Rapala Jointed je dvodelni model rapale. V vodi zaradi miganja zadnjega dela telesa povzroča močne vibracije. Uporaben je tudi kadar je vidljivost slabša (ponoči, v kalni vodi,...) Lahko ga vodimo s kratkimi trzljaji med navijanjem ali pa samo enakomernim navijanjem.

VOBLERJI ZA LOV V GLOBINI 2-5m

Na izbiro imamo kar nekaj voblerjev za lov v takih globinah. Prepoznali jih boste po podaljšanih žličkah spredaj in manjšim kotom postavitve le teh. Zaradi načina montaže žličke se nam vobler manj zapenja v ovire, saj ga žlička v prvi vrsti odbija od ovir. Tovrstni voblerji imajo običajno zelo močno akcijo in oddajajo močne vibracije. Nekateri so opremljeni še s kovinskimi kroglicami in poleg vibracij oddajajo tudi zvok. Poznani modeli so Rapala X-Rap Deep, Tail Dancer, X-Rap shad,
Alex Costa,...

X-Rap Deep je lebdeči model. Vsebuje kroglice s katerimi še dodatno privablja roparice. Vodi se ga s kratkimi zategi in navijanjem, ter kratkimi pavzami med navijanjem.

Tail Dancer je spet eden izmed meni ljubših modelov. Je plavajoč in ima močno akcijo, potopi se do štiri metre globoko, s kroglicami proizvaja zvok, ter oddaja močne vibracije zaradi široke akcije repa. Lahko ga vodimo z enakomernim navijanjem, lahko mu kratke zatege med navijanjem, vendar le ti niso potrebni. Navijamo ga lahko z različnimi hitrostmi, še najbolje se je obnesla varianta z neenakomernim vodenjem.

X Rap Shad je še eden izmed modelov X Rap, le da ima ta klasično Shad telo ter vse ostale lastnosti X Rap modelov..

Alex Costa je plavajoči model srbskega proizvajalca Alex. Doseže globino do 5 m. Ima močno akcijo dobro plovnost. Slaba stran je popuščanje lepila pri žličkah.



RIBOLOV V GLOBINAH 5m IN VEČ
Z voblerji težko dosegamo velike globine, saj nam preširoke in predolge žličke ustvarijo kar nekaj upora. Vseeno pa obstaja nekaj modelov, ki dosežejo globine tudi 14m. Slednji niso preizkušeni z moje strani, zato bom na kratko opisal samo model Rapala Deep Tail Dancer. Ima vse lastnosti prej opisanega tail Dancerja, le da lahko doseže večje globine, vse do 9m. Ni slabo imeti kakega v škatli.



BLESTIVKE, ŽLICE,... skratka kovinske vabe
Blestivke so vabe, ki se v vodi ob navijanju vrtijo in na odbijajo svetlobo, kar ponazarja odblesk ribjega telesa, poleg tega pa z vrtenjem ustvarjajo vibracije in zvok, na kar so pozorne roparice.
“Pleh” po domače, je ponavadi moja prva izbira in ena najstarejših vab. Deluje skoraj vedno. Slaba stran le tega je, da smo pri teh vabah omejeni z globino in hitrostjo navijanja. Vodimo jih z enakomernim navijanjem s takšno hitrostjo, da se kovinski list lepo vrti okrok osi na katero je pritrjen. Nekako so se mi najbolje obnesle znamke Blue Fox, DAM in Mepps. Pri ostalih znamkah je prihajalo do nepravilnega delovanja vabe zaradi zatikanja med vrtenjem.


Žlice so prav tako narejene iz kovine. Po obliki nekoliko spominjajo na jedilne žlice, odtod tudi ime. Vodimo jih z zategovanjem vrha (cukanjem) in navijanjem odvečne vrvice, ali pa s kratkimi zategi med navijanjem.


Vse naštete vabe so izdelane v različnih barvnih odtenkih, kar nam omogoča ribolov v različnih pogojih vidljivosti. Katera je prava barva na določeni vodi bomo lahko ugotovili le prek izkušenj ali z nasveti lokalnih ribičev. Univerzalnega recepta ni.

SILIKONSKE VABE
Silikonske vabe so namenjene ribolovu v različnih globinah. Obstaja široka paleta izvedb teh vab, različnih velikosti, različnih tež in namembnosti. S težjimi lahko dostopamo v velike globine, z lažjimi lahko lovimo v plitvinah. Njihova prednost je nizka cena in velika lovnost. Slaba stran pa, da niso preveč trpežne in se lahko močno poškodujejo že ob prvem prijemu. Predvsem rep silikonskih vab rad odpade, le ta pa je v večini primerov ključnega pomena pri vabi.



VABE ZA ZARAŠČENE TERENE
Obstaja kar nekaj različnih vab, ki so namenjene ribolovu v zaraščenih terenih. Običajno imajo pred trnki varovala iz žice, ki preprečujejo zapenjanje rastlinja v trnek, spet druge imajo trnek skrit v silikonskih dodatkih, pa še se najde kakšen način. S takšnimi vabami težje uspešno zapnemo ščuko, vendar nam po drugi strani omogočajo lov tam, kjer drugače sploh ne bi mogli loviti.


Pri uporabi takšnih vab na poraslih terenih moramo računati tudi na to, da nam ščuka pobegne v vodno rastlinje in se vanj zaplete z našo vrvico. Ob takšnih situacijah je potrebno ribo iti iskat s čolnom ali z brodenjem po vodi. Če nimamo ene izmed teh dveh možnosti, potem se ribolovu na zaraščenih predelih raje izogibajmo.

POTEZANKE
Potezanke se v večini primerov uporabljajo pri muharjenju na ščuko, vendar zaradi svoje velikosti in teže, še posebej, ko so mokre, se jih da metati tudi s klasičnimi »spin« palicami.


Vab je na trgu ogromno, opisane so bile trenutno najpogosteje uporabljane. Ravno odkrivanje in testiranje novih vab nam lahko da lepe rezultate in seveda nam zadovolji željo po preizkušanju nečesa novega. Tako da ne se bati poizkusiti nekaj novega, eksperimentirajte.

PRIMERNA OBLEKA
Na oblačila se ponavadi redko oziramo, vsaj na začetku. Vendar ob poletni pripeki in zimskem mrazu, dežju ali vetru kaj hitro spremenimo mnenje. Kot bi rekel moj kolega, kaj ti pomaga palica za 1000€, če te za vodo zebe. Še zlasti v zimskem času moramo biti za ribolov primerno oblečeni. Zaradi aktivnega ribolova, niso zaželjena debeli sloji oblačil v nekaj kosih, ker bomo le s težka vzdrževali primerno temperaturo. Za gibanje se je najbolje obleči več tanjših slojev, ki jih po potrebi slačimo. Nepogrešljiv pripomoček so tudi grelniki za rokavice in čevlje, ki se dobijo že v vsaki bolje založeni ribiški trgovini. Reagirajo z zrakom in nas grejejo od 7 pa vse do 12 ur.



RIBOLOV

Ko smo spravili na kup vso osnovno opremo, ter imamo ustrezno dovolilnico se lahko končno odpravimo za vodo.

ČAS RIBOLOVA
Naš tempo in način življenja nam le redko omogočata odhod na ribolov v optimalnih pogojih, vendar je vseeno nekaj dejavnikov, ki vpliva na uspešnost ribolova in jih velja omeniti. Prvi in najbolj poznan dejavnik je luna. Vemo, da njene mene vplivajo tudi na voljo naših “najdražjih” in ne nazadnje tudi nas. Nobenega razloga ni, da ne bi tudi na ribe. Obstaja kar nekaj ribiških koledarjev, ki nam napovedujejo uspešnost ribolova glede na Lunino meno in njen položaj, koliko so dejansko uspešni naj presodi vsak sam. Moja opažanja so privedla do naslednjih rezultatov.


Vedno, ko je luna začela prehajati od polovične proti polni, je bilo opaziti povečano prehranjevanje predatorjev. V tem času sem tudi najbolje lovil, medtem ko je luna začela upadati, je bilo tudi “ravbanja” manj in posledično slabši ulov. Drugi dejavnik je seveda vreme. Ko se pritisk spusti in je nevihta blizu, takrat je tudi najboljši čas za ribolov. Žuželke začnejo letati nizko, veliko jih konča v vodi, kar s pridom izkoristijo manjše ribe in se začnejo aktivneje prehranjevati. Posledično privabijo predatorje v bližino, kateri se tudi ne branijo neprevidnih rib. Tretji meni poznan dejavnik je še temperatura. Ko teperatura vode doseže približno 18°C se ščuke začnejo aktivno prehranjevati. Če sesštejemo vse dejavnike skupaj in se nekako poravnajo med seboj, potem tudi uspeh ne bi smel izostati. Takrat so običajno tisti dnevi, ko rečemo, da riba “prime” na vse kar vržeš v vodo.

IZBIRA LOKACIJE

Ko smo za vodo je potrebno izbrati pravo lokacijo kjer naj bi se ščuka skrivala. Za ribolov si izberemo terene porasle z vodnim rastlinjem, obvodnim grmovjem, veliko vodnimi ovirami kot so podrta drevesa, skale, previsi itd.


Vabo začnemo premetavati v obliki pahljače tako da pokrijemo ves kot metanja. Seveda ne gre zanemariti tudi položaja manjših rib. V kolikor imamo jato nekje na sredini, smo lahko prepričani, da tudi ščuka ni daleč. Če so male ribe v globini, bo tudi ščuka v globini itd.



PRISTOP K VODI

Ribe imajo posebno čutilo imenovano pobočnica. Z njim zaznavajo vibracije v vodi. Ker smo velikokrat neprevidni in pridemo do vode s težkimi koraki, je tudi ribolov velikokrat slabši.


Vibracije izpod naših škornjev se preko zemlje prenašajo v vodo. S tem pa damo ribam vedeti, da nekaj ni v redu. Tudi če riba ne bo zbežala, jo kljub temu ne bomo ujeli, saj smo jo prestrašili z našim prihodom. K vodi moramo pristopiti zlahka, počasi in povzročati malo ali nič vibracij. Hodimo počasi, da s svojim premikanjem ne zbudimo pozornosti. Oblečeni bodimo v temnejša oblačila, primerna okolici kjer se nahajamo.


Vabo vržemo narahlo, če smo opazili ščuko že prej, je najbolje da ji vabo vržemo nekaj metrov naprej in ji počasi s primerno tehniko peljemo vabo mimo nje.

RIBOLOV
Načini vodenja vab so kolikor toliko bili že opisani pri vabah samih. Vabe je potrebno metati čim bližje oviram in hkrati moramo biti pripravljeni izgubiti kakšno vabo zaradi zapenjanja. Če bomo preveč varčevali vabe, se bomo morali sprijazniti z neuspehom. To je žal davek, ki ga terja vijačenje.



ZA KONEC
Upam da ste se v vsem napisanem naučili kaj novega, predvsem pa bolje spoznali življenje ščuk in njihovo okolje. Z ohranjanjem habitatov in popravljanjem nastale škode lahko omogočimo boljšo reprodukcijo in s tem povečanje števila ščuk. Pri ribolovu bodite vztrajni, uspehi ne pridejo čez noč. Večkrat kot boste za vodo, večje bodo možnosti za ulov, obenem, pa se boste marsikaj naučili. Doma, v gostilni, za računalnikom,… ribe ne prijemljejo.



Dober prijem!