Četrtek, Maj 06, 2021
A- A A+

Zakaj lovimo ribe ?

Dostikrat se vprašam zakaj pravzaprav lovim ribe? Ali je na to vprašanje sploh mogoče odgovoriti? Verjetno je na to vprašanje mogoče odgovoriti, pa vendar bi vsak izmed nas odgovoril drugače. Dejstvo pa je da ribe lovimo zato ker pač obstajajo in ker se ne pustijo zlahka ujeti in nam predstavljajo nekakšen izziv narave.

Med tako imenovane športne ribiče se štejem tudi sam. Dostikrat se vprašam zakaj pravzaprav lovim ribe? Ali je na to vprašanje sploh mogoče odgovoriti? Verjetno je na to vprašanje mogoče odgovoriti, pa vendar bi vsak izmed nas odgovoril drugače. Dejstvo pa je da ribe lovimo zato ker pač obstajajo in ker se ne pustijo zlahka ujeti in nam predstavljajo nekakšen izziv narave. Verjetno pa tudi ribolov vsakemu pomeni neko osebno doživetje.

 

Nekateri radi prebijejo dalj časa ob vodi, jo opazujejo, opazujejo dogajanje v vodi, se počutijo ob reki del narave, prebudi se jim nagon po lovu in ko enkrat poskusijo in ujamejo ribo jim da ta občutek neko notranje zadovoljstvo in jih za vekomaj zasvoji. Nekateri ribiči pravijo da je ribolov droga brez katere ne morejo živeti. Pa vendar je tudi način ribolova tisti ki nam določa neko mejo užitka, izbira načina ribolova je odvisna od posameznika in pogojuje tudi vrsto rib katero lahko ujamemo.Tako dajejo različne vrste ribolova različnim ribičem svojevrstno zadovoljstvo. Med vsemi vrstami in tehnikami ribolova si lahko seveda vsak ribič najde tisto ki mu najbolj ustreza, pa vendar veliko ribičev ne ostane pri eni vrsti oziroma načinu ribolova in pogostokrat menja način ribolova. Seveda pa je v največji meri vsem ribičem največji izziv ujeti kar se da veliko ribo na »najlažji pribor«. Ravno metoda in vrsta ribolova, debelina vrvice, izbira palice, dodatne opreme, letni čas ter čas ribolova predstavljajo tisto mejo, ki da ribiču neko mero zadovoljstva, ter ribi možnost da pobegne. Spomnite se na tisti trenutek ko ste zapeli kapitalno ribo in pomislili da imate pretanko ribiško vrvico, ter na zadoščenje in zmagoslavje ko ste ribo prijeli v roko in si jo ogledali.

Seveda pa je neizbežno da je ribič pri ribolovu uspešen (seveda ne vedno) in da ribo ujame – upleni. Z ribo kot plenom moramo ravnati spoštljivo tudi po tem ko smo jo ujeli, in nam ne sme predstavljati izziva samo do trenutka ko ribo spravimo iz vode – ko smo jo ujeli. Odločitev kakšna bo usoda ribe mora pasti že ko je riba zapeta. Z ribo ki jo nameravamo izpustiti ravnajmo kar se da humano in jo izpustimo v najkrajšem možnem času, saj se smrtnost rib s časom utrujanja ribe povečuje. Tudi ribiči, ki zagovarjajo ribolov ujemi in spusti, bi morali vedeti da tudi dolgotrajno utrujanje ribe povzroči posledice na organih rib in kljub temu da je riba ko jo spustimo še živa velikokrat pogine v naslednjih štiriindvajsetih urah ali pa tako oslabljeno ribo upleni druga riba, zato bi morali ribiči če je le to mogoče izbrati ribo, ki jo želijo upleniti oziroma ujeto ribo ubiti in použiti oziroma ribo vrniti v njeno naravno okolje. Če se ribolovu posvetimo v zadostni meri in ne brodimo po vodi kar tja v en dan lahko z dolgotrajnejšim opazovanjem tudi v še tako zaraščenih predelih reke opazimo postrv, ki se pritaji k dnu in prevzame od okolice značilno varovalno barvo.

Z izbiro ribolovnega pribora pa lahko »izberemo« ribo, ki si jo želimo ujeti. Pa vendar naj bi ribič tudi z uplenjeno ribo ravnal spoštljivo in jo ne bi obravnaval kot hrano, jo podaril sosedu, ki mu riba ne predstavlja uplenjene živali ampak le hrano. Še večji greh je ribo prodati. Ribolov bi moral vsakemu ribiču predstavljati izziv, boj z naravo, užitek, ne pa plenjenje in uničevanje življenja. Torej ribiči smo med drugim tudi naravovarstveniki in prav je da opozarjamo javnost na velikokrat nevestno gospodarjenje z vodami in obrežjem ter z okolico. Ribolov je posebno doživetje in pustimo da to okusijo tudi drugi.