Četrtek, Maj 06, 2021
A- A A+

Etološke značilnosti rib in akvakultura

Image Akvakultura oziroma pridelava rib za človeško prehrano je dejavnost živinoreje, ki od leta 1984 beleži stalno letno rast, preko 10 % (FAO, 2000). Tudi v bodoče je realno pričakovati nadaljevanje rasti. V svetu se vzreja preko 250 vrst vodnih organizmov.

 

 

 1 UVOD
Akvakultura oziroma pridelava rib za človeško prehrano je dejavnost živinoreje, ki od leta 1984 beleži stalno letno rast, preko 10 % (FAO, 2000). Tudi v bodoče je realno pričakovati nadaljevanje rasti. V svetu se vzreja preko 250 vrst vodnih organizmov. Povečanje prireje vodnih živali bo v prihodnje posledica vzreje vrst, ki jih do sedaj še niso redili, večje učinkovitosti rabe virov, povečanega tržnega deleža, novih trgov, izboljšanja tehnologije vzreje ter zagotovitve dolgoročne rabe in obnove virov (Grašič, 2000).
Reja rib ali ribogojstvo je specialna živinoreja, ki se ukvarja s spletom vprašanj, kako čim bolje na čim manjšem prostoru zrediti zdrave ribe, ki bodo dale rejcu ekonomski učinek (Skalin, 1993). Potrebe so človeka prisilile, da je začel preučevati možnosti za zrejo rib na »umetni način«, kot radi rečemo. V ribogojstvu ni nič umetnega, je pa vse kontrolirano, od reje vseh kategorij rib, do prodaje. Ribogojstvo se je različno učinkovito razvijalo na različnih koncih sveta. Tudi v akvakulturi so tako kot pri ostalih živinorejskih panogah potrebe po optimizaciji spodbudile preučevanje neznanih področij (Skalin, 1993; Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Do pred kratkim gojene vrste rib niso bile podvržene načrtni selekciji na proizvodne lastnosti, kot so bile druge gospodarsko pomembne živali, še posebej perutnina. Perutninarstvo je izredno napredovalo v selekcijskem smislu, saj se je povečala rastnost, konverzija krme, izboljšala se je sestava klavnih trupov in večina je posledica selekcije (Overtuf in sod.,2003).
 
V zadnjih štiridesetih letih je akvakultura doživela razcvet, ki je deloma posledica upada tradicionalnega ribolova, izboljšav v reji in napredku na področju kontrole bolezni, ki so rejo vodnih živali naredile bolj donosno. Za razliko od konvencionalne živinoreje, pri reji vodnih živali ne najdemo tradicionalnega načina reje, zato ne prihaja do prenosa izkušenj iz preteklosti (Overtuf in sod., 2003; Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Udomačitev vrst v akvakulturi je razmeroma pozna v primerjavi z ostalimi panogami. Do sedaj še ni bilo ugotovljeno kakšne so potrebe po vrstah, pasmah in linijah, ki imajo specializirane genotipske ali fenotipske lastnosti. Pri reji postrvi se je izoblikovalo več linij, ki so pridobljene iz narave. Kot pri vseh intenzivnih rejah se tudi v akvakulturi pojavlja selekcijski pritisk na živali, ki so gojene v ujetništvu (Overtuf in sod.,2003).
 
Specifika reje vodnih živali se kaže tudi v mediju v katerem vzrejamo živali. Vodni medij ne omogoča natančne določitve količine zaužite krme tako kot na primer pri govedoreji, prašičereji, reji drobnice itn. Ribogojec se ukvarja z rejo rib kot s skupino živali in ne kot s posameznim osebkom. Mnogokrat se ne ve koliko rib je v danem trenutku v ribniku oziroma bazenu. Težko je določiti količino zaužite krme, saj krma, ki jo rejec vrže v vodo in jo živali ne požrejo, razpade v vodnem mediju ali pa jo odnese vodni tok. Rejec se srečuje tudi s težavami pri opazovanju socialnih interakcij. Pomembno vlogo pri razumevanju dogajanja pod vodno gladino opravljajo etologi, ki se ukvarjajo z obnašanjem vodnih organizmov (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
2 VODA KOT ŽIVLJENJSKI PROSTOR
 
2.1 Fizikalno – kemijski dejavniki
 
Življenjski prostor rib je voda, ki s svojimi fizikalno – kemijskimi lastnostmi vpliva na potek njihovih življenjskih procesov. Vsak živi organizem ima potrebuje neke optimalne pogoje, da lahko najbolje živi, se razvija in razmnožuje. Zanimajo nas vse te življenjske funkcije. Po grobi razdelitvi so v naravi dve vrsti voda, tekoče in stoječe. V obeh primerih je voda primerna za zrejo rib. Tekoče vode imajo višinsko razliko, ki povzroča vodni tok. Ta je lahko miren ali buren, na eno in drugo lahko vpliva človek. Različni vodogradbeni objekti, ki jih zgradi človek, lahko naravni tok obogatijo. Stoječe vode so vse tiste, ki nimajo tako intenzivnega pretoka, da bi ga opazili s pogledom. Stoječe vode lahko imajo dotok in iztok ali pa so tudi brez stalnega dotoka. Takšne neposredno napajajo samo padavine (Skalin, 1993).
 
2.1.1 Temperatura vode
 
Ribe so hladnokrvne živali. Telesno temperaturo imajo enako kot voda v kateri živijo. Pravimo, da so poikilotermni organizmi, poikilotermna narava rib se odraža tudi v njihovem metabolnem procesu, ki je pogojen z temperaturo okolja. Ta posredno določa količino zaužite krme, prirast, hitrost rasti ter konverzijo krme. Ribogojec lahko količino potrebne krme izračuna na podlagi ocenjene mase rib ter temperature vode, seveda pa obstajajo izjeme. Ena izmed takih izjem je izguba apetita pri spolno zrelih lososih. Ti se prenehajo hraniti, ko se vrnejo v sladko vodo na drst, kljub hrani, ki je na voljo. Druga taka izjema je atlantski losos. Mladice migrirajo v slano vodo, ko so stare leto ali dve. Kdaj bo posamezen osebek migriral je odvisno od mase, ki jo le ta doseže v jesenskem času. To je pomemben podatek za ribogojce, saj mora dveletne losose krmiti dalj časa. Lažji osebki začno izgubljati apetit pozno poleti in jeseni, zaužijejo le toliko krme, da preživijo. Ta naravna anoreksija se pojavi neodvisno od temperature vode ter količine ponujene krme. Razlika med eno in dveletnimi mladicami je okoljsko pogojena, saj imajo vse ribe možnost, da postanejo enoletne mladice če dosežejo ustrezno maso v jesenskem času (Skalin, 1993; Budihna in sod., 1993; Monaghan in Wood-gush, 1990; Povž in Sket, 1990).
 
2.1.2 Svetloba
 
V vodnem ekosistemu je svetloba pogoj za obstoj in razvoj rastlinskih organizmov, ki ob pomoči svetlobe proizvajajo organske snovi. Poglavitni vir svetlobe v vodi je sončno sevanje. Voda je slabo prepustna za svetlobo, kajti del se vpija, del pretvarja v toploto in del se odbija (Skalin, 1993; Budihna in sod., 1993).
 
2.1.3 Gostota vode
 
Ta lastnost je odvisna od temperature, količine raztopljenih soli in tlaka. Voda je najgostejša pri temperaturi 4 °C, in sicer 1g cmŻ 3. Pri 0 °C na površini ima voda najmanjšo gostoto. Voda zmrzne najprej na površini. Ta pojav je zelo pomemben, ker je življenjskega pomena za ribe; omogoča jim, da v zimskem času preživijo v toplejšem delu pod ledom (Skalin, 1993).
 
2.1.4 Kisik
 
Kisik je plin, brez katerega si ne moremo predstavljati življenja. V vodo pride preko fotosinteze rastlin in iz zraka. Kisik rabijo za dihanje vodne živali in rastline potreben je za oksidacijske procese v vodi. Pri različni temperaturi vsebuje voda različno količino kisika. Na količino kisika v vodi vpliva tudi zračni tlak. Ribe si v naravnem okolju poiščejo prostor, ki jim ustreza glede temperature in kisika. Tega v ribogojnicah in ribnikih ne morejo storiti, zato mora za optimalne pogoje poskrbeti človek (Skalin, 1993; Budihna in sod., 1993).
 
2.2 Biotični dejavniki
 
S tem pojmom mislimo dejavnost rastlinskih in živalskih organizmov (Skalin, 1993). Vodne življenjske združbe sestavljajo rastline in živali. Razdelimo jih lahko na nekton, plankton, bentos in nevston (Budihna in sod., 1993).
 
2.2.1 Nekton
 
Predstavljajo plavajoči organizmi. Večina so dobri plavalci in lahko menjajo svoje bivalno mesto. Tako združbo predstavljajo ribe (Budihna in sod., 1993).
 
2.2.2 Plankton
 
Plankton predstavljajo drobni organizmi, ki živijo prosto v vodi in imajo majhne možnosti aktivnega gibanja. S pomočjo različnih struktur in oljnih kapljic lebdijo v vodi. Taka združba organizmov se lahko masovno razvije v stoječih vodah. Tu najdemo tudi organizme, ki so vezani na življenje na dnu stoječih voda (Budihna in sod., 1993). V tekočih vodah, predvsem pa v zgornjih predelih rek, kjer je močan tok, taki organizmi ne živijo.
 
2.2.3 Bentos
 
Življenjske združbe na ali ob dnu vodotoka ali jezera predstavljajo bentos (združbo talnih organizmov). Dno se od izvira do izliva spreminja, zato je združba talnih organizmov drugačna na kamnitem dnu v zgornjih tokovih, na prodnatem in peščenem dnu srednjega dela ter zablatenem dnu izlivnega dela vodotoka (Budihna in sod., 1993).
 
2.2.4 Nevston
 
Nevston predstavljajo organizmi, ki živijo na vodni gladini ali pa tik pod njo. Najbolje je razvit nevston, kjer ni površinskega gibanja vode. V tekočih vodah takih združb ne najdemo. Tipičnih nevstonskih organizmov ni veliko. Med rastlinami so to redke vrste alg, med živalmi nekatere praživali in ličinke dvokrilcev (komarjev) in hroščev, npr. obrobljeni kozak (Budihna in sod., 1993).

3 REJA RIB

3.1 IZBIRA KRME
 
Pri intenzivni reji rib le redko krmimo živali z naravno krmo. Prehrana sonaravno gojenih rib obsega krmo od fitoplanktona preko insektov do drugih vrst rib. V večini primerov se pojavljajo težave z zagotovitvijo ustrezne količine naravne krme ali pa s spravilom le te. Večina sistemov, ki uporabljajo naravno krmo niso intenzivni. Imenujemo jih »mini-ekosistemi«, kjer rejec z manjšimi posegi zagotovi rast alg ali fitoplanktona, ki v končni fazi služi prehrani rib (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
V večini primerov krmimo ribe s kompleksnimi mešanicami. Pomembni lastnosti krme sta velikost in oblika. Nesmiselno je sestaviti idealno krmno mešanico, ki pa jo riba fizično ne more zaužiti ali pa je ne prepozna kot hrano (Monaghan in Wood-gush, 1990). K izboljšanju kakovosti krme za ribe je veliko pripomoglo ekstrudiranje, to je posebna mehanično-toplotna obdelava surovin pri izdelavi krme. Postopek bistveno vpliva na kakovost in higieno krme, pa tudi na okolje, ker ga takšna hrana manj obremenjuje (Skalin, 1993).
 
3.2 DNEVNI OBROK
 
Krmljenje kalifornijski postrvi je za rejce eno izmed najpomembnejših opravil. Izračun števila dnevnih obrokov ter njihova količina je v tem procesu najtežji korak. Optimalen obrok da maksimalno rast in optimalno konverzijo krme ter prirast (Bailey, 2003; Treer in sod., 1995; Skalin, 1993). Najpogostejši napaki sta nezadostno in prekomerno krmljenje (Bojčić in sod., 1982). Izračun dnevnega obroka je potrebno nenehno prilagajati, saj vrsta rib, velikost, temperatura vode, letni čas in ostali biotski in abiotski dejavniki vplivajo na potrebe po hranilih, to pa so tudi razlogi zakaj proizvajalci krmil priložijo tudi preglednice in priporočila za krmljenje rib (Bailey, 2003; Treer in sod., 1995; Bojčič in sod., 1982). Natančen izračun dnevnega obroka je pomemben, saj vpliva na konverzijo krme in stroške krme (Bailey, 2003; Treer in sod., 1995; Bojčič in sod.,1982; Vrtačnik, 2004; Grašič, 2000).
 
V naravi ribe izbirajo hrano. Če imajo možnost izbire, ponavadi zaužijejo hrano z večjo energijsko vrednostjo. Teorije o optimalni sestavi krme ne zajemajo le energijske vrednosti in vsebnosti posameznih hranil, zajemajo tudi obliko krme ter čas v katerem ribe najdejo in zaužijejo krmo. Monaghan in Wood-gush (1990) ugotavljata, da prihaja do negativne povezave med velikostjo delcev krme in širino ust pri ribah. Preveliki delci krme povzročijo težave pri zaužitju in se jih ribe izogibajo. Premajhni delci krme v bazenih z mladicami, ki se zadržujejo pri dnu, povzročijo, da jih le te ne opazijo in vodni tok krmo odnese. Raziskave so pokazale, da je optimalna velikost delcev krme ena četrtina širine ust. Širina ust je linearno povezana z dolžino rib, tako da lahko rejec na podlagi dolžine rib določi optimalno velikost delcev krme (Skalin, 1993; Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
V primerjavi s krmljenjem kopenskih živali je krmljenje rib bolj zapleteno. Delci se gibajo v vodnem mediju in žival ima omejen čas, da zaužije krmo. Krmljenje rib zajema kvaliteto in kvantiteto krme, poleg tega pa tudi način krmljenje in načrtovanje sistema reje. V nekaterih primerih sta način krmljenja in sistem reje pomembnejša od vrste krme (Cho, 1992).
 
Proizvajalci ribje krme ponavadi z tehnologijo vplivajo na obliko, teksturo ter barvo krme. Najenostavnejša oblika proizvajalcev ribje krme je »pelet«, ki ima obliko valja, kljub temu pa imajo salmonidi (postrvje vrste) raje paličasto oblikovane pelete, saj je tudi naravna hrana pogostokrat podolgovatih oblik. Ribe izbirajo krmo tudi na osnovi barve. Kalifornijska postrv in atlantski losos raje zaužijeta krmo rdeče barve. Monaghan in Wood-gush (1990) navajata, da določene vrste rib hitreje in bolj izenačeno rastejo, če imajo na voljo dve barvi krme. Ribe, ki so nižje na hierarhični lestvici, imajo možnost pojesti krmo, ki je druge barve kot tista, ki jo izberejo dominantne ribe. Barvo krme lahko spremenimo brez večjih stroškov, medtem ko ostali dejavniki vplivajo na stroške krme. Komercialno proizvedena kompleksna krma je trša od tiste, ki bi rejcu dala optimalne rezultate. Sprememba oblike je kljub povišanim stroškom opravičljiva v kritičnih fazah razvoja rib, ko moramo doseči maksimalno rast (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
3.3 KRMLJENJE RIB
 
Vsa živinoreja temelji na kontroliranem načrtnem krmljenju, ki mora zagotoviti osnovna hranila in energijo. Načini krmljenja (Cho, 1992) so lahko definirani kot standardi ali prakse, ki zagotavljajo uravnoteženo in zadostno vsebnost hranil v krmi, ta pa mora zagotavljati normalno rast, ustrezno zdravstveno stanje in omogočati reprodukcijo skupaj z zmožnostjo opravljanja dela. Pri izbiri načina krmljenja moramo upoštevati potrebe po energiji in hranilih.
 
Ribe, živeče v hitri vodi (mladice) izberejo mesto, ki jim omogoča optimalno zaužitje krme. V večini primerov zaužijejo le krmo, ki se giba. Rejec mora zato zagotoviti čim dalj časa trajajoče gibanje krme v bazenu ali kletki. Najenostavneje to dosežemo tako, da ribe krmimo v več intervalih na mestu v bazenu, ki omogoča čim daljše gibanje krme. Pri večjih osebkih je možno krmiti s takimi krmilniki, ki jih ribe same sprožijo in si na ta način postrežejo s krmo. V tem primeru se morajo ribe »naučiti« uporabljati krmilnike. Prednost omenjenih krmilnikov je v tem, da riba aktivira krmilnik takrat, ko je lačna in na ta način lahko zmanjšamo izgube krme ter onesnaževanje vode s krmo. Uporaba takih krmilnikov je pogosta v večjih rejskih sistemih, kjer rejec nima pregleda nad celotno jato rib in tako ne more določiti količine krme glede na gostoto rib v bazenu. Monaghan in Wood-gush (1990) ter Skalin (1993) ugotavljajo, da se uporaba takega načina krmljenja ne kaže vedno v ugodnih ekonomskih učinkih, saj prirasti v nekaterih primerih s tem načinom krmljenja ne dosežejo optimuma.
 
Prednost reje v velikih sistemih, kot so jezera, se kaže v zagotavljanju krme iz naravnih virov, ribam krmimo le dodatek. Težava se pojavi v razdelitvi hitro toneče krme po velikem območju. Težavo lahko delno odpravimo z krmljenjem rib na določenem območju v rednih časovnih intervalih, vendar pa ta oblika krmljenja povzroča točkovno onesnaženje, saj se krma kopiči na dnu jezera kjer ribe krmimo. Čas krmljenja lahko ribam signaliziramo z oddajanjem zvoka preko vodnega medija. Monaghan in Wood-gush (1990) navajata, da se zbere 50 – 90% rib po minuti od oddaje zvočnega signala v manjšem ribniku. V večjem jezeru pa se zvočni signal z naraščajočo razdaljo porazgubi in je odzivnost rib manjša (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
3.4 SOCIALNI VPLIV NA ZAUŽIVANJE KRME IN RAST
 
Ribogojci redijo ribe pri veliki gostoti naselitve, zaradi zmanjšanja proizvodnih stroškov. Visoka gostota naselitve rib privede do podobnih težav pri obnašanju kot jih najdemo v intenzivni reji drugih vrst živali. Rejec mora znati opaziti in pravilno interpretirati motnje v obnašanju. Če želimo vedeti kakšno je nenormalno socialno obnašanje rib, moramo vedeti kako se le te obnašajo v naravnih razmerah in se le tem pri reji rib čim bolj približati (Monaghan in Wood-gush, 1990).

Image
Slika 1: Manjša sodobna ribogojnica namenjena reji rib za trg
 
Mladice mnogih salmonidnih – postrvjih vrst se obnašajo teritorialno, branijo mesto, kjer se hranijo. To bi lahko bil omejujoč dejavnik, saj bi za določene vrste veljala zgornja meja gostote naselitve. Stopnja agresivnosti pri mladicah salmonidnih vrst je deloma genetsko pogojena, delno pa je rezultat okoljskih dejavnikov. Mladice nekaterih salmonidov preživijo več let v reki ali potoku v katerem so se izvalile, medtem ko njihove vrstnice že po nekaj mesecih migrirajo v slano vodo. Mladice, ki so ostale v sladki vodi so bolj agresivne. Teritorialnost je strategija, ki jo je vredno upoštevati, ko koristi presežejo stroške. Teritorialnost izgine, če povečamo število osebkov na določenem mestu ali če se poveča hitrost vodnega toka. Ribe so teritorialne pri zmerni kvantiteti hrane ter manjši gostoti naselitve. Ker pa obstaja naravna fleksibilnost, so ribe, gojene pri večji gostoti ponavadi neteritorialne. Teritorialnost je lastnost pri ribah, ki jo lahko izkoriščamo na dva načina. V gostejših populacijah se ji lahko izognemo (seveda obstajajo tudi v večjih populacijah osebki, ki nadzirajo večje območje bazena in ga branijo) v ekstenzivnih rejah pa pride do pojava teritorialnosti, ki pa pri manjši gostoti naselitve nima nezaželenih učinkov. Pojav, ki predstavlja večje težave pri reji salmonidnih vrst je dominantna hierarhija znotraj jate. Ribe na dnu hierarhične lestvice slabše rastejo, posledica so slabša mesta pri hranjenju ali zmanjšanje apetita. Monaghan in Wood-gush (1990) navajata, da je že prisotnost nadrejenega osebka dovolj, da zmanjša zaužitje krme pri tilapijah (Tilapia zillii), kljub zadostni količini ponujene krme. Variabilnost v rasti privede do nesimetrične rasti posameznikov znotraj jate. Dominantni osebki dosežejo veliko maso, medtem ko osebki, ki so pri dnu hierarhične lestvice dosegajo manjšo telesno maso in manjši indeks kondicije (teža/dolžina3). Ta fenomen »zmanjšanja rasti« pri podrejenih osebkih je znan pri komercialno gojenih jezerskih zlatovčicah in tilapiji, kar pa ne moremo posplošiti na ostale vrste rib. Pri polenovkah ne prihaja do zmanjšanja hitrosti rasti, če jih gojimo pri večji gostoti z večjimi posamezniki v skupini. Razlog za to lahko najdemo v tem, da polenovke niso teritorialne ribe in po svoji naravi niso agresivne (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Manjše oziroma podrejene ribe v jati lahko trpijo tudi zaradi fizičnih poškodb. Veliko število rib ima poškodovane hrbtne ter repno plavut, kar so včasih šteli za mehanske poškodbe pri drgnjenju ob steno bazena ali mrežo kletke. Monaghan in Wood-gush (1990) navajata, da so pri lososih te poškodbe posledica napadov nadrejenih rib. Podrejenost pa lahko vodi tudi do fiziološkega stresa, kar so ugotovili pri jeguljah, oziroma pri zelo utesnjenih živalih. Kombinacija večje nevarnosti poškodb, povečanega stresa in zmanjšanja apetita ter manjših prirastov se lahko odraža pri podrejenih ribah tudi v večji smrtnosti.
 
3.5 KONTROLA RAZVOJA RIB
 
Veliko salmonidnih vrst rib po drsti pogine. Večina od teh vrst je sposobna spolno dozoreti pri različni starosti, zato je z rejskega vidika zaželeno, da je spolna zrelost rib čim kasnejša, saj dosežejo večjo telesno maso. Plodnost ženskih osebkov je odvisna od njihove velikosti, zato je zaželeno, da dosežejo spolno zrelost pri čim večji telesni masi, saj je s tem pogojena tudi velikost ter število iker (maternalni učinek). Samci dosežejo spolno zrelost pri nižji telesni masi (Vrtačnik, 2004; Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Pri vrstah, kjer ribe preživijo po doseženi spolni zrelosti, je zaželen čim kasnejši nastop le te, saj se po pojavu spolne zrelosti rast upočasni, energija pa se porabi za razvoj spolnih organov. Nastop spolne zrelosti je povezan z hitrostjo rasti. Nastane konflikt med željo rejca po hitri rasti, ki je v negativni povezavi s starostjo ob spolni zrelosti. Rešitev problema je v selekciji na pozno spolno zrelost ter hitro rast. Nekateri rejci upočasnijo rast v obdobju do spolne zrelosti rib. Zmanjšanje hitrosti rasti v obdobju, ko se pri ribah pojavi spolna zrelost, vodi v kasnejši nastop spolne zrelosti in tako lahko rejec pridobi še eno rejsko leto (Monaghan in Wood-gush, 1990).

Image
Slika 2: Plemenska jata kalifornijskih postrvi v koritastem betonskem bazenu
 

4 IZPUST RIB V NARAVNO OKOLJE
 
4.1 NAMEN IZPUSTA VZREJENIH RIB
 
V naših športno ribolovnih vodah se populacija rib zmanjšuje, zaradi škodljivih dejavnikov okolja in nenačrtnega športno turističnega ribolova. S tem je v vodah prizadeto naravno razmnoževanje rib. Če želimo obdržati naravno ravnotežje in ohraniti določene ribje vrste, moramo te izgube nadomestiti z vlaganjem živali, ki jih lahko umetno vzredimo (sliki 1 in 2), in zaščititi naravna drstišča tistih vrst, ki jih še ne znamo vzrediti (Budihna in sod., 1993). Poznamo tri vrste reje za izpust v naravno okolje (Monaghan in Wood-gush, 1990; Snoj, 1983):
 
povečanje že obstoječe populacije rib,
 
poribljanje kot posledica zmanjšanja števila vrst rib,
 
naselitev za namen reje rib.
 
V naravi je v razvoju rib od stadija ikre do mladic velika smrtnost (veliko število iker da malo odraslih rib). Preživitveno sposobnost je možno umetno povečati z rejo v ribogojnicah. Tam preživi okoli 80% izvaljenih iker v primerjavi z 10%, ki preživijo v naravnem okolju v prvem letu. Izpust rib po stadiju mladice poveča populacijo v danem vodotoku (Treer in sod.,1995; Skalin,1993; Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Poribljanje se nanaša na izpust v vodotok, kjer vrsta ni avtohtona. V večini primerov se ta način uporablja za potrebe športnega ribolova, vendar pa naseljujejo ribje vrste v tuje vodotoke tudi tam, kjer so njihova naravna okolja tako onesnažena ali spremenjena, da se ribe tam ne morejo več naravno razmnoževati, Ponekod ribe gojijo do stadija mladic in jih nato vrnejo v vodotok tudi tam kjer je onemogočena naravna migracija ter drst zaradi postavitve jezov hidroelektrarn (Budihna in sod., 1993; Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Ribe naseljujejo v vodotoke z namenom kasnejšega zajetja; rejci izkoriščajo naravni pojav, vračanja salmonidnih vrst na kraj drsti. Mladice izpustijo v vodotok, ribe nato le tega zapustijo in se vrnejo ob spolni zrelosti. Tako se rejci izognejo stroškom vzreje, ribe pa povečajo svojo telesno maso v nekaterih primerih tudi za 99% (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
4.2 PROBLEMI IZPUSTA VZREJENIH RIB
 
Ribe, ki so spuščene iz ribogojnice morajo spremeniti svoje prehranjevalne navade, saj jih ribogojci krmijo z kompleksnimi krmnimi mešanicami. Ko pa ribe izpustijo, morajo le te same najti naravni vir hrane. Umetno vzrejenim ribam naravno okolje predstavlja nov vir hrane, ki je zelo raznovrstna, zato potrebujejo nekaj časa, da se naučijo razlikovati med viri hrane, ki so na voljo. Raziskave kažejo, da kljub tej prilagoditvi na naravne pogoje zaostajajo za osebki, ki so naravno prisotni. Pomemben je čas izpusta rib v vodotok, saj se ribe, ki so izpuščene v obdobju, ko je v vodotoku dovolj hrane, hitreje in bolje prilagajajo. Velik delež smrtnosti predstavlja prav obdobje izpusta ter čas, ki poteče do prilagoditve na naravno vrsto hrane (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 
Največji vzrok za smrtnost rib po izpustitvi predstavljajo roparice. Ribe ki jih naselimo v vodotok, ne reagirajo na prisotnost plenilcev, v nekaterih primerih se z plenilci združujejo v jate in se jim ne izogibajo. Monaghan in Wood-gush (1990) navajata, da je po 10 tednih preživelo le 16-18% izpuščenih rib, največji vzrok pa je predstavljalo plenjenje. Delno se lahko tem izgubam izognemo s tem da v vodotok vnesemo večje osebke, ki jih roparice težje napadejo ali pa »naučimo« ribe, da se plenilcem izogibajo preden jih izpustimo (Monaghan in Wood-gush, 1990). Budihna in sod. (1993) navajajo, da so največje izgube spuščenih rib v prvem stadiju razvoja kar pomeni v času prvega in drugega meseca po izvalitvi. V tem času je zarod plen mnogih starejših rib in drugih živali v vodi (žabe, ličinke žuželk in drugo). Poleg tega je tudi odpornost rib v tej stopnji razvoja zelo majhna, posebno proti povzročiteljem bolezni rib, kar lahko povzroči visok odstotek smrtnosti.
 
Najuspešnejše je vlaganje z odraslimi ribami, ker se s starostjo in velikostjo poveča odpornost ribe. Če izračunamo odstotek preživelosti od ikre do lovne ribe vidimo, da znaša samo 0,25 % če vlagamo mladice, če vlagamo enoletnice 10 %, če vlagamo dvoletnice 20 %, če vlagamo odrasle ribe, pa že 40 % (Budihna in sod., 1993).
 
Raziskave so pokazale, da roparice raje plenijo med posameznimi osebki, kot pa živali, ki so v jatah. Preden izpustimo ribe v naravno okolje je zaželeno, da jim omogočimo tvorbo jate, seveda to velja le za ribe, ki tvorijo skupine oziroma jate. Ribe, ki jat ne tvorijo, izpuščamo v manjših skupinah, saj tako omogočimo boljšo razporeditev po večji površini in posledično večjo možnost preživetja (Monaghan in Wood-gush, 1990).
 

5 SKLEP
 
Poznavanje obnašanja rib in ekologije je bistvenega pomena za učinkovito rejo. Akvakultura kot industrijska panoga mora biti sposobna maksimizirati hitrost rasti velikega števila rib, ki jih redimo pri veliki gostoti naselitve. Reja rib pri visoki gostoti naselitve je povezana s številnimi problemi, ki pa niso nerešljivi, če poznamo vzroke za njihov nastanek. Dolžnost rejca je, da odgovorno skrbi za razvoj jate in omogoči vsem osebkom preživetje po izpustu. Pri tem mora poznati naravne razmere vodotoka v katerega namerava izpustiti ribe. Poznavanje obnašanja rib seveda ne reši vseh težav, ki so povezana z rejo. Rejce je treba tudi prepričati, da na ribe ne gledajo samo kot na vir zaslužka brez moralnih obveznosti.