Četrtek, Maj 06, 2021
A- A A+

Pomemben ribji organ je tudi VOH

 Image Uspešen obstoj v katerem koli okolju osebku zagotavljajo informacije o okolici ki jih pridobi s pomočjo čutil. Ribe imajo enaka čutila kot mi lahko vidijo, vohajo, tipajo, in okušajo. Poleg tega pa so razvile tudi sposobnost zaznave elektromagnetnih valov.

 

 

 Eden izmed načinov določitve pomembnosti čutov je preučitev velikosti dela možganov, ki so zadolženi za sprejem in obdelavo podatkov iz posameznega čutila. Del možganov, ki je zadolžen za voh je pri ribah relativno velik in dobro razvit iz česar lahko sklepamo, da je sposobnost zaznave vonja in reakcija na le tega pri ribah zelo pomembna, saj jim pomaga pri navigaciji, parjenju, izmikanju plenilcem ter iskanju hrane.
Ribe imajo visoko razvito čutilo za voh, ki je »močnejše« kot naše (človeško) čutilo in prekaša celo pasje čutilo za voh. Ribe, ki se hranijo pri dnu vrste uporabljajo organ za voh kot primarno čutilo. Plenilske vrste rib pa uporabljajo čutilo za voh kot potrditev pristnosti plena, ki so ga zaznale z vidom ali s sluhom.
Salmonidne vrste rib imajo tako dobro razvito čutilo za voh da lahko zaznajo vonjave, ki so v vodi prisotne kot milijoninke delcev. Postrv ima največ vohalnih celic razporejenih na glavi v predelu ust ter nosnic in lahko preko teh celic prepozna vonj in okus potencialne hrane še preden jo dejansko zaužije. Ker riba dejansko zavoha plen, ki se mu približa ji ni treba potencialne hrane pokusiti, da ugotovi če je užitna, dostikrat se zgodi da se riba naši vabi približa na nekaj centimetrov, seveda si ponavadi vabo ogleda, vendar jo s te bližine tudi dobro ovoha. Vonj pa ribam ne služi samo pri iskanju plena saj se s pomočjo vonja ribe izognejo tudi plenilcem.
Image
Slika: Olfaktorni organ pri kalifornijski postrvi (Oncorhynchus mykiss)
Ribe imajo dve nosnici katerih kanal vodi do olfaktornega organa, ki pa ni po povezan z grlom kot pri živalih, ki dihajo zrak. V vsakem paru nosnic je več kot 400.000 vohalnih celic(odvisno od vrste), ki se stalno spirajo v vodnem toku in tako pošiljajo informacije o vonju okolice.
Med učinki vohalnih in okušalnih dražljajev na vedenje je velika razlika. Z okušalnim sistemom riba znava relativno majhno število snovi pri razmeroma nizkih koncentracijah in omogoča refleksne odzive. Ribe se ne morejo naučiti razlikovanja okušalnih dražljajev. Nasprotno pa zaznava vohalni sistem tisoče vonjav ter omogoča učenje in razlikovanje kemičnih dražljajev. Vzroki za razlike med vohom in okusom so posledica zgradbe in delovanja živčevja. Periferna okušalna aktivnost potuje v primarna okušalna jedra, v obrazni in vagusni reženj ribjih možgan, ki sta dela hrbtenjače, ta pa je glavni živčni center za refleksno vedenje. V evoluciji je prav potreba po hitrih vedenjskih odzivih omogočila ohranjanje refleksne zasnove vedenj, ki jih sprožijo okušalni dražljaji. Aksoni vohalnih čutilnih celic segajo v vohalni bulbus, v sprednji del možgan, ta skupaj s telencefalom omogoča razlikovanje kemičnih snovi. Razlikovanje vohalnih dražljajev je razmeroma počasen proces, ki omogoči ribam, da se najbolj odzovejo na dražljaje, ki napovedujejo nagrado (hrano).
Pomembnost olfaktornega organa se kaže tudi pri ribah, ki se vračajo na drst v reko iz katere izvirajo. Odrasli atlantski losos živi v morju vse do časa ko natopi spolna zrelost, takrat se prične potovanje proti rojstni reki, ki jo najdejo tudi s pomočjo vonja, ker se vonj reke vtisne ribi že v stadiju mladice odrasla riba zavoha reko že nekaj sto kilometrov daleč, najde reko in celo plitvino v kateri so se drstili starši.
Vonj pa služi tudi izmikanju pred plenilci. Salmoinidi se na ta način izogibajo medvedom, ki jih lovijo ko so le ti na poti na svoja drstišča. Raziskovalci so ugotovili, da se lososi s pomočjo vonja izogibajo medvedom na poti navzgor po reki. Seveda so izkušeni medvedi pri lovu vseeno razmeroma uspešni, vendar pa pri lovu iz šap izločajo amino kislino, ki jo salmonidi prepoznajo kot alarmno snov.
Ker je vonj pomemben pri vseh vrstah rib so ribiči začeli uporabljati vonjave, ki privabljajo ribe, kar pa ni noviteta, saj je že leta 1976 Izaak Walton v knjigi The Compleat Angler opisoval dodatke, ki povečajo učinkovitost prijema ribe. Od takrat pa je razvoj na tem področju tako napredoval, da najdemo že celo vrsto umetnih in naravnih preparatov. Novejše raziskave pa temeljijo na posameznih amino kislinah, ki sprožajo apetit ter nagon po hranjenju pri ribah.
Ker imajo ribe tako razvit voh je priporočljivo, da si pred ribolovom roke umijemo v vodi v kateri lovimo in s tem prekrijemo naš vonj, saj na vabah, ki se jih dotikamo ostane prisotnost človeškega vonja, ki pa rib ne privablja.
Image
Slika: Olfaktorni organ pri ščuki (Esox lucius)