Sobota, Maj 08, 2021
A- A A+

Team ribicija.info & Joca lake 2012

Joca Lake 2012

Za vse tiste, ki Joco še ne poznate najprej nekaj besed o revirju. Jezero Joca se nahaja v srbski Vojvodini v bližini mesta Zrenjanin. V okolici se nahaja kup ribogojnih ribnikov, na podoben način pa je nastala tudi Joca sama, ko so se za namen gojitve rib odločili poplaviti večjo (bolje rečeno ogromno, nekaj kilometrov v premeru široko) površino zemljišč, vendar jim ribe zaradi preštevilnih potopljenih dreves, grmičevja in trske ni uspelo izloviti, zato so jezero pustili tako kot je in ga leta 2009 odprli za turističen ribolov. V jezeru se nahaja domala vsa bela riba vključno s krapom in amurjem, od roparic pa je tu som, bolen, smuč in pa seveda ščuka po kateri je Joca še najbolj znana. Vodostaj lahko nekoliko niha, saj je deloma odvisen od rek Tise in Begej ter od tega kako pretakajo vodo med sosednjimi ribogojnimi ribniki, vseeno pa je joca v povprečju globoka okoli 1,5m - 2,5m z nekaj globjimi predeli, ki segajo do okoli 5 metrov. Navkljub navedenimi globinami pa ribolov večinoma poteka v zgornjih 0,5 do 1 metra med gladino in krošnjami potopljenih dreves ter v trstiki. In točno v takem »žbunju« so nas čakale velike ščuke iz Joce.

Ko veš kakšne zverine te čakajo 600 kilometrov stran, zadnje dneve pred odhodom slabo spiš, se polžje sliniš nad youtube videoposnetki velikih ščuk, mrzlično kupuješ neracionalne količine vab, ki jih še nimaš in delaš zaloge tistih ki jih že imaš, ker mogoče bo pa ravno na to delalo in bog nedaj da bi ravno te ne imel s seboj, morda si zadnji dan tudi primoran zamenjat vrhnjo rinko na špinerci, katero si spretno uspel polomit dan poprej na ribolovu v urbanem ljubljanskem bajerju, naslednji dan pa se odpravljaš na Joco, v divjino, s samo eno zaflikano špinerco (se pa zato Matija odpravlja s tremi, hehe). In v vsem tem deliriju smo dočakali tudi četrtek, dan odhoda; v pisarni sem ob 12:00 s silo petih Newtnov dal vedeti levemu klikerju miške naj odpošlje že enkrat ta zadnji email, tako da lahko vklopim out of office reply, izklopim možgane in Odoh šefica u ribare!.
Čez 7 ur, 600kilometrov, McDonalds postankom, enim tankom bencina, ob cesti razstavljenimi pravimi tanki in ruskem MIGu, zastoju na avtocesti zaradi razminiranja okolice, debatami skozi celo pot, med katerimi je treba izpostavit težko kategorično »Ti kaj so to za ena drevesa ob katerih se peljemo?« oziroma »Kako smo vsi bili taborniki in ne razlikujemo med hrastom in topolom«, ko ti zadnjo uro vožnje frekvenca na radiu preskoči na lokalno postajo s harmonko in balkan melosom, ko ti Haris Džinović odsvirka legendarno »Ostariću neću znati«, ko jo pojačaš in odpoješ zraven, ko si po naporni vožnji privoščiš pristne čevape in dimljeno vešalico s kajmakom, takrat veš da si prišel na cilj.
V hotelu je ekipa popolna, Jaka, Jan, Igor, Jernej, Matija in moja »malenkost« vržemo še nekaj rund taroka in za zaključek obiščemo še Jelena, Lava, šljivo, viljamovko in kajsijo (marelico) v zoološko-botaničnem vrtu hotela Sibila. Nekaterim novincem je obiska dobro ostal v spominu še naslednji dan, med tem ko smo stari mački vse te živali in rastline videli že lansko leto in nam ti ogledi niso bili več tako zanimivi ;)

V petek, soboto in nedeljo zjutraj je budilka tulila ob nečloveških urah, ob petih smo že bili pripravljeni pred hotelom, da nas Jovan (skrbnik jezera) s svojim 4x4 terencem prepelje do jezera. Za vodo smo prispeli še pred sončnim vzhodom, zato smo posrkali kavo, pripravili opremo in lej koga srečamo na Joci, forumske znance Robija in Vladota malce kasneje pa še Glavnika ter Mojota. Po kratki debati z lokalci in kolegi iz foruma, ki so na Joco prispeli nekaj dni pred nami izvemo, da ščuka odlično dela na spinnerbait, katerega smo skoraj vsi lepo pustili doma, saj se s to vabo pri nas praktično ne lovi. Vladotu smo hitro pograbili vse možne spinnerbaite in gas za vodo.

Riba je v splošnem delala odlično, za slovenske razmere, skoraj nerealno, pravzaprav sploh ne moreš primerjat… je ni reference. Zjutraj in zvečer se je ščuka hranila zelo agresivno, tako da so bili prijemi pogostejši in skoraj kamorkoli si vrgel je bila akcija. Čez dan se jo je tudi lepo lovilo, vendar si moral biti bolj metodičen in poskrbeti za pravo vabo, predvsem pa pravo prezentacijo. Zaradi neverjetne količine potopljenih dreves, grmičevij in trstike je za ribolov potrebno izbrati vabe, ki se ne zapenjajo (spinnerbait, weedless žlice oz. na splošno vabe z zaščito proti zapenjanju).
Česar se skoraj nismo mogli načudit tekom našega bivanja na Joci, je za naše razmere neverjetna povprečna dolžina ščuke, ki se jo lovi, ta znaša med 65 in 75cm. Ni potrebno dvakrat reči da je ribolov s čolna, v divjini, obdani s trstiko, v ščukarskem eldoradu, kjer ko dela riba uloviš tudi to 10 kom lepih ščuk, čista fantazija in pravi melos za ribiško dušo. Bil je res ribolov, kot da ga še nismo doživeli, skoraj vsak je popravil svoj personal best, vsakem pa se je snel vsaj eden pravi »krokodil«. Morda še dobro, motivacija ostaja za naslednjič!

Kar po svoje preseneča je tudi to, da se tako neverjeten revir nahaja v Srbiji, kjer so ljudje lačni ribe, kjer se še vedno na veliko lovi z mrežami, ilegalno, na živaka in praktično na vse možne »nešportne« načine. Pa vendar je na Joci uveden ujemi in spusti lov na roparice, riba se sama drsti, vlaga se nič, izvaja pa se tudi poostren nadzor nad vodo. Lep primer kako zgleda revir, kjer se z vodo ki ima potencial dobro gospodari in kjer vsaka merska ne dobi po glavi. Morda pa kdaj dočakamo kakšen podoben revir tudi v Sloveniji.

Za zaključek naj dogodivščino in ulove ekipe Ribičije.info še bolj nazorno prikažejo spodnje slike.