Sobota, Maj 08, 2021
A- A A+

Ščuka je, ščuke pa ni

Nils cup Približno dve leti je minilo odkar se je naš forumski kolega Maco odločil, da bo v Sloveniji distribuiral vabe proizvajalcev kot so Ružno pače, Mepps, Nils master in Bete. Že takrat smo ga hecali in nagovarjali kdaj bo organiziral kako ribiško tekmovanje po vzorcu hrvaških Rapala in Storm cupov. Tako smo dočakali tudi najavo prvega Nils master cupa. 16. maj, ribnik v Rogaški Slatini.

 

 

Približno dve leti je minilo odkar se je naš forumski kolega Maco odločil, da bo v Sloveniji distribuiral vabe proizvajalcev kot so Ružno pače, Mepps, Nils master in Bete. Že takrat smo ga hecali in nagovarjali kdaj bo organiziral kako ribiško tekmovanje po vzorcu hrvaških Rapala in Storm cupov. Tako smo dočakali tudi najavo prvega Nils master cupa. 16. maj, ribnik v Rogaški Slatini.

 

Image

 

Na tekmovanje nas je prišlo 16 od tega 5 iz foruma (Matija, Igor, Maco, Ščukinjo in jaz). Vsak je ob prijavi dobil tudi Nils master vobler.
Pok petarde in tekmovanje se je začelo. Prvih petnajst minut si moral lovit na izžrebani poziciji potem pa je bilo gibanje prosto. Po začetnih petnajstih minutah se nas je večina kar se da hitro premestila v zgornji del jezera kjer je zaliv, voda zelo plitka, zaraščen in idealen teren za ščuke.

Image

 

Kljub res obetajočemu terenu se ščuka ni in ni dala pretentati. Z voblerji, blestvikami smo neumorno prečesavali teren, z dna pohaklali vse veje in vegetacijo, ščuke pa od nikjer. Sam sem bil čisto v kotu zaliva, tako da sem imel soseda le na desni strani. Na levi pa je bilo še par metrov vode, plitvine še ne pol metra, poraslo s trstičevjem in vejami na dnu. Tu je na vsake toliko nekaj zropotalo, se pramaknilo in oddajalo znake življenja. To mi ni dalo miru in svoj ribolov sem skoncentriral na teh par kvadratnih metrov »đungle«. Ker je bil teren res zaraščen sem probal z bumblo - plavajočim jerkom, vendar ščuke to ni prepričalo. Prestavil sem na meppse, ki sem jih pa težko vodil z dovolj veliko hitrostjo v taki plitvini ne da bi v skoraj vsakem metu potegnil ven kakšno vejo. To me je že počasi frustriralo, kako kvalitetno prezentirat vabo na tako majhnem in divjem terenu. Zlovešč občutek ti da vedeti da ščuka tu notri je, z vsakim ponovnim metom, ropotom na vodi in vsako izvlečeno vejo pa so tvoje možnosti da jo prepričaš manjše. Ponovno odprem škatle z vabami in razmišljam katera izbira bi bila prava. Jigi in silikonci odpadejo, na voblere niti ne vržem očesa, meppse sem že preizkusil, nato pa mi pogled zastane na žlicah. Damovi dvojni Effzeti tu nimajo kaj iskati, še malo pretresem kotiček z žlicami in najdem jo, ta je prava. Srebrna žlica oblike lista, zelo tanka z majhnim trojčkom. V vodi počasi tone, se pri tem zvito obrača, s svojimi srebrnimi odbleski pa reže skozi kalno vodo. Par metov, nekaj trzljajev palice in površina vode se prelomi, kontra in gor je. Lepa ščuka cca 60cm se lepo upira, pravzaprav kar predobro, saj neustavljivo rine pod spodjedeno obalo v korenine. Drilam ščuko, Matija na nasprotni obali se je že mobiliziral s fotoaparatom, ostali ribiči me bodrijo, jaz pa v sebi tiho kolnem ker imam podmetalko zloženo v torbi. Sledil pa je velik šok in razočaranje. Ščuka je bila že kak meter od obale, nakar se je pretrgala pletenica, cirka dva metra nad vabo. Da prav ste prebrali, pletenica 0.18 s katero sem še nekaj metov poprej veselo ravnal trnke se je pretrgala kot cviren. Ščuka pa se je z novim pirsom šla hvalit kolegicam.

Lovili smo še pol ure, nakar je pok petarde oznanil konec prve runde in čas za malico. Kaj malico, super pojedino. Škoda ker nismo slikali polne pladnje pohanih piščancev in svinjskih zrezkov. Res, prijetno sem bil presenečen nad pogostitvijo.
Po tako obilnem obroku in kakšnem pivcu se nam kar ni dalo zopet za vodo. Vendar na vrsti je bila še druga runda. V prvi sem imel prijem le jaz, zato je bilo še vse odprto. Kar nekaj se jih je zopet zapodilo v tisti zaliv preganjat ščuke, jaz pa sem računal na večerni cug smučev, katerih naj bi to leto vložili cca 200 komadov. Z jigi iščem veje, globino in prehode upajoč na smuča.

 

Image

 

Iz jig mantre me zdrami ribič, ki se dere imam jo in res jo je imel, ščukica le cca 40cm, pa vendar uro pred koncem potencialna zmagovalka. Vendar sreča tudi pri njemu ni zdržala, saj s poklapanim glasom izjavi, da se mu je snela kak meter pred obalo. Stanje se je ponovno resetiralo, nobene ribe na suhem. Vročina, poln želodec, nerazpoložene ribe in pa vedno lažje škatle z vabami so načenjale telo in duha, zato se nekateri zaključevali že pred koncem tekmovanja. Napaka! 15 minut pred koncem tekmovanja se je sreča le nasmehnila lokalnemu ribiču Cumi, ki je na suho pripeljal 50cm ščuko in tako postal zmagovalec prvega Nils master cupa. Čestitke!
Sledila je podelitev medalj in nagrad. Najprej so bila podeljene tolažilne medalje ribičema katerima je zmanjkal kanček sreče.

Image
Maco: »Vidiš Mario, lahko bi bila zlate barve in ta vrečka polna Nils masterjev bi bila tvoja.«

 

Image
Še eden ki bi skoraj zmagal

 

Image
In zmagovalec prvega Nils master cupa, Cuma

 

Image
Ma more bit nekaj v bradicah da so ščuke le pri nas palile.

 

Kaj reči za konec. Res iskrene pohvale RD Sotla za dobro izpeljano tekmovanje, zahvale Macotu, ker je sponzoriral nagrade in vidimo se naslednje leto.

Ekipa ribičije.info smo v prijetno hladni noči še malo ostali, predebatirali in skovali nove plane za naprej.