27. maja je v general štab ribičije.info (forum) prispela novica o ribiškem tekmovanju na Madžarskem, natančneje Somogyudvarhely bass cup. Sledilo je kratko vprašanje: »Gre kdo?« … In smo šli.
Matija me pobere že ob štirih zjutraj. Oba ne najbolj čila po soparni in neprespani noči drviva proti Velenju, kjer se nam pridruži Vlado, malo naprej pa še Jan. V avtu taktiziramo in debatiramo kako in na kaj se bo lovilo danes. Vse bolj pa se nam v debato mešajo oblaki, ki se preteče zbirajo in prekrivajo še poslednja svetla obzorja, ki smo jih imeli, ko smo odšli iz Ljubljane. Tudi vremenarji nam za ta vikend niso napovedali nič dobrega, drastične ohladitve v spremstvu padavin. Po prvih kapljah začnemo na glas preklinjati vreme, po tiho pa molimo k Perunu naj obvarje nas Slovane neurja na Madžarskem.
Ob pol osmih prispemo v Koprivnico, kjer nas že čaka Hanža (eden od soorganizatorjev) in tako se s Hrvaškim konvojem tekmovalcev odpravimo proti Somogyudvarhelyu. Če se obregnem ob tako imenovani konvoj, namreč časovno nam je že šlo malo za nohte, zato je gruča petih avtomobilov (oz. konvoj) drvela po lokalnih cestah Madžarske in prehitevala ostale zmedene in še napol zaspane voznike, ki so vozili s polovično hitrostjo kot mi.
Pa vendar nam je na mesto zbora uspelo priti pravočasno, tako da smo po žrebanju štartnih mest (ob izžrebanem prvem štartnem mestu sem se vraževerno namuznil) odšli do bencinske pumpe po sendviče in pijačo. Or at least so we thought…
Ob pogledu na tole (OMV) črpalko smo za trenutek ostali brez teksta, v takoj naslednjem pa bruhnili v smeh. Vlado je skočil v izvidnico in se vrnil s čiki, bojda so bili za pol cenejši kot pri nas. Po pijačo pa smo odšli v lokalno trgovino, kjer smo na blagajni izvedeli da ne sprejemajo evrov. Za tiste ki vam to ne pove kaj dosti, Madžarska sicer nima evrov, je pa že nekaj časa v Evropski uniji. Tako smo bili primorani za nekaj forintov ustvarit nekaj prometa tudi lokalni menjalnici.
Res zanimiva je ta Madžarska. Najprej odkriješ operativno bencinsko črpalko muzejske vrednosti, ki poleg čikov in nafte nima nič, nato v lokalni trgovini na področju EU ne moreš plačat z evri, vrh tega pa ima to mini naselje, katerega nočem klicati selo čeprav to je, odprto menjalnico že ob sedmih zjutraj, kar je še v Ljubljani prava redkost. Res zanimiva, čeprav malo zmedena izkušnja. Pa vendar, vse to je bilo pozabljeno ko je na mizo prišla malica. Izvrstne papricirane hrenovke.
Po malici so sledila pravila za tekmovanje. Ker se je očitno tudi organizator dobro zavedal da bo tekma izredno težka, je spustil najnižjo mero bassa iz prvotnih 25 na 22 cm. Določilo stisnjeni zalusti pa morda nehote pozabil omenit in prepustil to posameznikovi vesti.
Odpravimo se na štartna mesta in zvok sirene je naznanil začetek. Prvih petnajst minut se je lovilo na izžrebanem štartnem mestu, nato je bilo gibanje prosto.
Sam sem bil pozicioniran v obetajoč zaliv, na enem delu porasel za algami, na drugem se je nad vodo bohotilo grmičevje, proti nasprotni obali pa se je iz vode vilo potopljeno drevje. Res idealen teren za bassa. Spomnim se lanskega Yamamoto cupa na Trakoščanu – »dejavu« (tisti ki je prebral reportažo bo vedel kaj sem si mislil).
Vržem črvolikega silikonca ob alge, poteg pavza poteg, nič. Vržem pod grmovje, poteg pavza poteg, nič, vržem proti potopljenemu drevju, ponovim vajo seveda brez uspeha. Menjam vabe, še vedno brez uspeha. Vidim da tudi ostali delijo enako usodo oziroma skoraj enako. Na nasprotni obali se utruja riba, vendar se že iz oblike razpozna da gre za ščuko. Rahlo razočaranje s strani ribiča, ki je mislil da se bo že takoj na začetku vpisal z bassom, a mu jo je ščuka zagodla. Je pa zato drugemo tekmovalcu uspelo prelisičiti bassa 37 cm in tako si je že na začetku tekmovanja priboril lepo prednost.
Revir je izredno razgiban, saj je sestavljen iz več bajerjev ki so tesno skupaj, nekateri tudi povezani. Obala nekaterih bajerjev je pristopna pri dugih pa le stežka. Hlad in veter pa je poskrbel da je bilo komarcev manj kot običajno.
Po začetnih nekaj minutah sonca se je zopet pooblačilo, zapihal je veter. Kar me niti nebi motilo, če bi lovil kako drugo ribo ne pa bassa. Morda zato ker ga v Evropi še ne znamo lovit, ali pa zato ker je tako specifična riba in ima vreme res tak vpliv na njo. Namreč po sončnem brezvetrnem vremenu se bassa lovi izvrstno in to v ogromnih količinah. Dočim zapiha veter, se pooblači ali pade dež pa se možnosti za ulov drastično zmanjšajo. Needless to say, da je po oblakih, vetru, prišel še dež, ki je na najprej smelo nato pa v nalivih pregnal še najbolj uporne tekmovalce pod streho in tekmovanje smo zaključili uro pred predvidenim koncem.
Na tekmovanju nas je bilo okoli 30, ujetih je bilo nekaj ščuk ki niso štele in 6 bassov katere so ujeli štirje ribiči. Srečnežem z ribami so podelili lepe nagrade. Vsi ostali pa smo dobili praktične nagrade sponzorjev v obliki pribora, vab.
Sledilo je še kosilo. Tu so se Madžari zopet izkazali, saj boljšega golaža s krompirjem še nisem jedel. Mmmm...
Po obedu je na revirju ostala le še Slo bass ekipa in ker nam neuspeh ni dal miru, dež pa je tudi nehal padati smo šli še malo lovit.
No, sreča se je le nasmehnila Janu, ki je dobil lepega bassa 38cm, ki je vnesel malo adrenalina in radosti v vse nas.
S tem bassom smo tudi zaključili z ribolovom in edino preostalo nam je še, da se slikamo z mega, domačim hlebcem Slo Bass Teama ter ga degustiramo z domačo salamo provided by Vlado.
Kaj reči za konec. Bilo je zanimivo, fajn, hkrati naporno, izkušnja več and we were there!
Props:
+ Matiji, ker je provajdal prevoz in vodko, ki me je grela pri 12C
+ Vladotu, za domače dobrote
+ Janu, ker nam je zrihtal worm trnke
+ Organizatorjem, za odlično izpeljan turnir
+ Branetu, za super Bumble
+ Ekipi ribicija.info, ker so face
Slops:
- Bassom, ki niso bili za akcijo
- Vremenu, ki nam jo je zagodel ravno tisti dan, kljub temu da so bili vsi prehodni in nadaljnji dnevi sončni in topli